Zgrajena je bila leta 1914, predstavlja pa primer nadomestne gradnje nove trgovine z moderno fasado, ki naj bi jo odlikovala kombinacija jekla, stekla in keramičnih ploščic. Naročnik je bil Franc Drofenig, lastnik trgovske tvrdke Miklauc, ki se je odločil podreti predhodno stavbo in na njenem mestu pozidati novo v železobetonski konstrukciji. Stavba nekdanje veleblagovnice je bila tipična globinsko razvita triosnica, na ozki in dolgi parceli, prvotno segajoči do Ljubljanice. Projektant je bil češki arhitekt Karl Brunnler iz stavbnega podjetja Viljem Treo. Stavbo je povišal za eno nadstropje do višine sosednje Souvanove hiše in naredil tudi novo fasado. Takratni deželni konzervator za Kranjsko France Stele je projektu nasprotoval in naročil novega pri deželnem arhitektu Fritzu Schmidingerju, vendar je investitor s pritožbo uspel. Kljub temu je upošteval konzervatorsko mnenje in je namesto barvnih keramičnih ploščic dal na pročelje namestiti črne plošče iz poliranega marmorja, nadstropja pa ločil s pasovi temnosivega marmorja. Venčni zidec pod streho je pozlatil. Velike okenske odprtine, v pritličju in prvih dveh nadstropjih skoraj kvadratnih oblik, pokrivajo skoraj celotno površino fasade. Med seboj so ločena le z ozkimi kovinskimi okenskimi okviri, ki fasadno ploskev povezujejo brez prekinitve v horizontalni in vertikalni smeri. Strmo streho s štirimi okenskimi odprtinami je nadomestila položnejša, z ulice nevidna streha. Na njej je kot fasadni zaključek nad močno profiliranim strešnim vencem v sredini postavljena polkrožno zaključena in okrašena trifora. V pritličju in prvem nadstropju, ki ju je v enoten trgovski prostor povezovalo stopnišče na sredini, je lastnik uredil prodajno halo z ločenimi prodajnimi pulti, v tretjem nadstropju pa enako skladiščno dvorano. Zgornja nadstropja je povezovala stopniščna veža, nameščena v zadnjem delu stavbe. Notranjščina je sedaj v celoti predelana, tako da se od prvotne prodajalne ni ničesar ohranilo. Drofenigova hiša je prva stavba v Ljubljani, ki ima moderno, v celoti kovinsko in stekleno montažno fasado. Štejemo jo za enega uspešnejših primerov vklapljanja modernega sloga v zgodovinsko mestno tkivo, predstavlja pa tudi eno redkih posrečenih konstrukcijskih fasadnih rešitev, vrsto »obešene fasade«, izvedene v modernih materialih in nevsiljivih secesijskih oblikah brez drobnega okrasja. Deluje povsem funkcionalistično, na modne secesijske vzore iz preloma stoletja pa spominjata le še zlat okras strešnega venca in okrašen nadstrešek.