Izgnani 28. oktobra 1941 Globokega.
Izgnani: stari oče Jože, stara mama Neža, oče Jože mlajši (1919), mama Slavica (1907) in njun otrok Branko (1940). Poleg njih so bili izgnani še očetova brata Franc in Miha in sestre Roza, Neža in Tončka. Skupaj izgnanih 10 oseb.
Slavica Pšeničnik je bila v času izgona noseča in je 23. februarja 1942 v taborišču Boberstein v Šleziji rodila sina Jožeta. Leto dni pozneje, 3. julija 1943 je v taborišču Bad Schwarzbach v Šleziji rodila še sina Stanka.
Družina je bila najprej izgnana v taborišče Boberstein v Šlezijo. Jože mlajši je moral takoj na delo v tovarno orožja. Ta je bila v podzemnih bunkerjih. Njegova žena Slavica je morala kmalu po rojstvu sina Jožeta na delo. Delala je na poljih na bližnjih kmetijah. Otroci so bili v nemškem otroškem vrtcu v taborišču in njihove prve besede so bile nemške, saj starši niso bili veliko s svojimi otroki in so jih v glavnem vzgajale in učile nemške vzgojiteljice.
Družina Pšeničnik je bila v več taboriščih. Iz Bobersteina so bili poslani v taborišče Bad Schwarzbach, od tam v Oberschreiberhau. Ta taborišča so bila v Šleziji. Nato so bili poslani v Wartenberg in nazadnje v taborišče Heilbronn na Württemberškem, od kjer so se vrnili domov.
Jože, čeprav otrok, se spominja, da je v izgnanstvu prvič jedel čokolado. To so prinesli Američani, ki so osvobodili njihovo taborišče. Z bratom Brankom sta hodili k njim in tako sta dobila hrano in tudi čokolado.
Družina Pšeničnik se je iz izgnanstva vrnila 3. avgusta 1945 z dvema novima članoma, rojenima v izgnanstvu. Pot povratka je bila dolga, vozili so se več kot mesec dni. Preko Donave je bil pontonski most in Jože se spominja, kako jih je bilo strah, ko so šli čezenj.
