Gospod je bil zaposlen v tovarni Tekstina med leti 1969 in 2010. Začel je kot strojni tehnik, nadaljeval kot vzdrževalec, organizator samoupravljanja in obveščanja, nato še referent in na koncu vodja nabave. V svojem prostem času zbira informacije o delovanju Tekstine v preteklosti.
Gospod je zasledil, da je prišlo leta 1909 do več uporov delavcev v tovarni. Prva zahteva je bila, da umaknejo oba mojstra, ki sta bila zelo nasilna in sta izvajala teror nad delavci.
Takrat je bilo v tovarni zaposlenih okoli 800 ljudi, od tega je bila 1/3 otrok starih med 8 in 14 leti. Otroci so delali tudi po 12 ur na tekstilnih strojih. Izpričanih je tudi več poškodb.
Razlike v plačah so bile očitne npr. med poročenimi in neporočenimi in med moškimi in ženskami. Tudi matere samohranilke so dobile manj, medtem, kot je vdova dobila več.
Pred prvo svetovno vojno je delavcem z interpelacijo uspelo prepovedati nočno delo. Šele pod Italijo so delovni čas skrajšali na 8 ur. Delavci z vasi so bili polproletarci, dekle in hlapci, ki se jim je ponudila možnost dela v tovarni in s tem upanje, da se finančno osamosvojijo. V Ajdovščini pa so bili pravi proletarci, ki, razen dela v tovarni, niso posedovali druge lastnine.
Ko je Bruner ustavil tovarno, so zaposleni iz vasi oblikovali delegacijo in šli v Trst z obljubo, da bodo delali le za pol plače. Tisti, ki so bili iz vasi, so imeli njive in bi s pol plače še lahko preživeli, oni iz Ajdovščine pa ne. To je tudi zelo vplivalo na socialne odnose.
Leta 1909 je bila v Ajdovščini najdaljša tekstilna stavka, organizirali so jo liberalci, profesionalni revolucionarji iz Trsta. Imeli so govore, z njimi so hodili pred lastnike, pred grofe. Na stavkajoče so streljali. Otroci pa so v času štrajka razbijali šipe na fabriki (Lokar in Pilon).
Med prvo svetovno vojno je bila fabrika preurejena v bolnišnico. Vojake, ki jih je bilo v zgornji Vipavski dolini med 20.000 in 30.000, so nastanili tudi v novozgrajenih stavbah za delavce.
Delavci so stanovali povsod po prostorih tovarne. Poleg tovarne še v bivši papirnici in v frbaraju. Spali so skupaj in po vseh kotih omenjenih prostorov.
Še vedno so bili lastniki Italijani, tudi delavce so pripeljali s seboj iz južne Italije. Zanje so organizirali osnovno šolo v tovarniških prostorih, razmišljali so tudi o odpiranju nemških osnovnih šol. Slovenci, sploh če so bili oporečniki, so redko dobili delo in so jih celo odpuščali. Tisti, ki so vztrajali, so bili v manjšini. Bili so lahko samo zapisnikarji ali tolmači. Vse službe so bile ali nemške ali češke in nemško-češko-italijanske.
Zaradi pomanjkanja materiala in premajhne prodaje je lastnik vse odpustil in zaposlil samo tiste, ki so mu bili ljubi. Brunerjevi so bili lastniki in solastniki vse tekstilne industrije od Benetk. Gradili so tudi daljnovode za potrebe tovarn.
Enotnosti že med samimi delavci ni bilo, vsi so delavske pravice videli po svoje. Eni so bili Sokolci, drugi Čuki.
V tekstilni tovarni je se je zaposlovalo veliko, predvsem potrpežljivih žensk. Stavba ajdovske Predilnice je bila tudi po drugi vojni ohranjena in je imela upravnika. Slovenci so jo v svojem imenu uporabljali, ko je bila uradno še italijanska, pred nacionalizacijo.
Brat Danila Lokarja je dal pobudo, da se, za zaposlitve mladih, oživi predilnica. Ideja je naletala na plodna tla, a so potrebovali kar 5 let (1945-1949), da so to uresničili. Stroje so pripeljali iz Škofje Loke ter pripravljali opremo. Najprej je bila predilnica, šele nato tekstilnica. Gospod pravi, da otvoritve predilnice najverjetneje ni bilo. Na začetku so zaposlili nekaj sto ljudi, med njimi veliko mladih žensk. Tovarna se je sprva imenovala TTA (Tekstilna Tovarna Ajdovščina), leta 1961 se je preimenovala v Ajdovsko predilnico. Med leti 1964 in 1965 so začeli z dodelavo tkanin, pripravljenih za trg.
Nato se prišli tiskarski in belilni stroji. Takrat je zadišalo po modi, potiskana tkanina (ženske bluze, kariraste tkanine). Ker se v Jugoslaviji ni pridelovalo bombaža, so za nakup potrebovali devize. Da bi Tekstina sama pridobivala devize, so ustvarili konfekcijo hlačnih nogavic. V tem oddelku je delalo med 100 in 120 deklet, žensk. To je zelo enostaven produkt, vse je bilo normirano, delo je bilo na traku, vsaka delavka je opravljala svoje delo. Nemci (dali so material za izdelavo) so to šivanje plačevali v markah, zato se je lahko začela Tekstilna modernizirati. Devize je dobila mimo države (vse ostalo je šlo preko bank, drugih izvozno-uvoznih firm) in na svoj račun. Tako so lahko kupovali mehanizacijo. Z devizami so lahko kupovali tudi bombaž. Izredno hitro so se prilagajali, šolali so se vselej v fabriki, kjer so imeli učilnico.
Gospod je leta 1965 podpisal štipendijo za Tekstilno. Leta 1969 je prišel v Tovarno kot prvi tehnik.
Leta 1969, ko se je g. Krečič zaposlil, je v podjetje prišlo veliko mladih, tekstilnih strokovnjakov. Takrat se je Tekstina preusmerila v to, kar je danes. Lahka tiskana in enobarvna blaga, oblek nikoli niso šivali. Njihov končni produkt je bila tkanina.
Omenja gospoda Orešiča, ki je ajdovskim tekstilcem ogromno pomagal. Gospod Kamenšek, prvi direktor, je bil odstavljenen zaradi osebnih težav. Takrat niso imeli izbranega naslednika, zato je za dobro leto prišel gospod Dušan Goltes. Nato je nastopil domačin Grozdan Šinigoj iz Dobravelj. Bil je prvi domačin, ki je začel delati na tako visokem položaju (prej so bili na najvišjih položajih vedno ljudje od drugod).
V 80. letih so, z zakonom o podjetjih, postali kapitalistična fabrika. Takrat so bili že velik izvoznik, bili so med edinimi, ki so si upali na evropski trg. Imeli so lastno manekensko ekipo, ki je predstavljala njihove artikle. Sodelovali so z Muro, Labodom, MTT Maribor, z vsemi največjimi jugoslovanskimi konfekcionarji. Mura je bila pojem konfekcije, Tekstilna pa pojem mode. Modna kreatorka, Katja Sarkič.
Največ so izvažali v Italijo, Nemčijo, Francijo. Italijani so dali vzorce, da so jih preizkusili, na tak način so se učili. Hodili so na sejme, se učili o smernicah.
Danes je Tekstina d. d., še vedno obstaja, čeprav veliko Ajdovcev tega sploh ne ve.
