Po vrnitvi v domovino septembra 1802 je Stanič najprej napravil duhovniški izpit, nakar je bil dodeljen Župniji Kanal. 21. novembra 1802 je nastopil svojo prvo samostojno duhovniško službo kot kaplan na Banjšicah19, kjer je ostal šest let in pol (1802–1809). Tu je začel z delom, ki ga je nadaljeval kot vikar v Ročinju, kjer je služboval deset let (1809–1819), in od leta 1819 kot stolni kanonik v Gorici.
Stanič ni bil le vesten dušni pastir, temveč tudi učitelj, vzgojitelj otrok in odraslih, pesnik, tiskar in narodni buditelj. Kmete je navajal k umnejšemu gospodarstvu in opravljal vsa kmečka dela.
Na Banjšicah je uvedel cerkveno petje in na lastne stroške olepšal cerkev, ki jo je za božič še slavnostno osvetlil z velikim številom polževih hišic, napolnjenih z voskom ali oljem. Bil je tudi predan učitelj in vzgojitelj otrok in odraslih. Verjetno je že njegov predhodnik Martin Sovič poučeval otroke v nedeljski šoli, a Stanič jih je učil tudi ob drugih dnevih in ne samo pisanja, branja in računanja, temveč tudi petja, poljskih in gozdnih opravil, plavanja in plezanja po skalah, kazal jim je zvezde in razlagal naravne pojave. Ker šolskega poslopja ni bilo, je otroke poučeval v cerkvi ali pa na raznih krajih na prostem. Bil je strog učitelj, ki je od učencev veliko zahteval – baje se otroci nikoli pozneje niso naučili tako veliko kot pri njem –, a tudi vedel, da bo pozornost svojih učencev obdržal le, če bo pouk od časa do časa prekinil s pesmijo, uganko, norčijo, igro ali delom. Otrokom je vcepil ljubezen in spoštovanje do maternega jezika in mednje razdelil mnogo knjig.20 Ko so leta 1809 Napoleonove čete tretjič zavzele naše kraje in so bile ustanovljene Ilirske province (1809-1813), je nova francoska oblast dovolila uporabo slovenskih učbenikov v šolah. Ker teh ni bilo, je Valentin Vodnik, ravnatelj na ljubljanski gimnaziji in v obrtni šoli, v kratkem času dveh let (1810–1812) spisal in izdal pet šolskih knjig za osnovne šole in gimnazijo. Takrat je Stanič služboval v Ročinju. Ko je izvedel, da v Ljubljani tiskajo slovenske učbenike, je takoj stopil v stik z ravnateljem akademije Jožefom Balantom (1763–1834) in ga prosil zanje. Ta mu jih je z veseljem poslal.21 Ročinjskih otrokom Stanič ni priskrbel samo šolskih knjig, temveč tik pred svojim odhodom tudi šolsko poslopje. Poceni je kupil hišo v slabem stanju in jo po lastnih načrtih prezidal v šolo in kaplanijo. Skrbno je nadzoroval zidarska in tesarska dela, lesene deske za pod pa je stesal in položil lastnoročno.22
Ko je leta 1819 Jožef Balant postal goriški škof, je takoj začel iskati dobre in zanesljive sodelavce. Spomnil se je Staniča, dinamičnega in za šolsko izobrazbo vnetega vikarja iz Ročinja, in ga 26. julija 1819 imenoval za stolnega kanonika v Gorici. Potreboval ga je, da obnovi šolstvo, ki je bilo po francoski okupaciji v obupnem stanju. Leta 1807 je bilo na Goriškem, ki je na začetku stoletja štela okrog 120.000 prebivalcev,23 le sedem osnovnih šol na deželi in verjetno dve v Gorici.24 Ker jih je bilo zdaj še manj, je večina otrok ostala nepismena.
V nedeljskih šolah, ki so bile praktično edine obstoječe, bi si otroci lahko pridobili vsaj najbolj osnovno znanje, a večina duhovnikov se šolskemu pouku še zdaleč ni tako prizadevno posvečala kakor Stanič. Ta se je zdaj z njemu lastno energijo, smotrnostjo in organizacijskim smislom lotil novega izziva in v kratkem času poskrbel, da je število šol poraslo. Leta 1824 je bilo na Goriškem že devetnajst šol.25 Ker se je Stanič izkazal pri ustanavljanju šol in pridobivanju primernih učiteljev, je bil leta 1828 imenovan za višjega šolskega nadzornika vseh nemških šol v goriškem guberniju, to je vseh osnovnih in srednjih šol razen gimnazije. To funkcijo je opravljal vse do svoje smrti. Pri svojem buditeljskem delu Stanič ni samo navajal otrok k spoštovanju in uporabi maternega jezika, jih učil brati in pisati v slovenščini, temveč se je tudi odločno zavzemal za njihovo nadaljnjo izobrazbo. Če je opazil, da je med njegovimi učenci nadarjen fant, je primoral starše, da so ga poslali v šolo. Eden izmed teh fantov je bil Blaž Bucik z Banjšic, poznejši kanonik v Gorici.
Revne študente je tudi podpiral; v Gorici so Cigale, Hladnik, Cafov in Kociančič pri njem dobivali zastonj kosilo. Hladnika, frančiškanskega meniha Bončo in Kociančiča je spodbujal, da pišejo v slovenščini. Ko so leta 1843 začele izhajati Bleiweisove Kmetijske in rokodelske novice, je takoj naročil več izvodov, jih širil med ljudi in pridobil številne naročnike. Leta 1846 je naročil kar 100 izvodov prve številke mladinskega berila Drobtince, ki jih je ustanovil poznejši lavantinski škof Anton Martin Slomšek. Tako se je po njegovem prizadevanju in pobudi formirala slovenska inteligenca na Goriškem, ki je na nekoliko drugačen način nadaljevala njegovo delo. Stanič je rad prepeval in pesnil, pri čemer je v glavnem prevajal pesmi nemških pesnikov poznega baroka in utilitarnega psevdoklasicizma (iz Mildheimske pesmarice).
V Gorici si je nabavil rabljene črke, jih pritovoril na Banjšice in tako ustanovil prvo slovensko tiskarno na Goriškem. Tiskal in vezal je svoje pesmi tako na Banjšicah kot v Ročinju (1807, 1813, 1816), a se njegov tisk v glavnem žal ni ohranil. Njegova Pesme sa kmete ino mlade ludí, ki jo je dal leta 1822 natisniti pri Petru de Valerju v Gorici, je druga najstarejša slovenska knjiga, tiskana v Gorici po Malem katekizmu iz leta 1800, ki so ga leta 2000 odkrili v Pokrajinskem arhivu v Novi Gorici.26 Pozneje je dal natisniti še druge prosvetne in cerkvene pesmi. Okrog leta 1840 je osnoval neke vrste knjigarniško posredništvo in leta 1842 izdal katalog Perporozhenja vredne bukvize sa slovenze, v katerem je navedel vse knjige – 109 po številu – in njihove cene, ki se jih da dobiti pri njem.27
19 Peterlin Neumaier, 2002b.
20 NUK, MS 1409.
21 Slomšek, 1848, 83.
22 Cafou, 1848, 83.
23 Rutar, 1892, 101.
24 N. a., 1807, 214–215.
25 N. a., 1824, 148–149.
26 Marušič, 2000.
27 [Levec], 1873, 3–22; Slomšek, 1848, 83, 87.