Spodnji grad
„Spodnji dvorec pod zgornjim gradom v Senožečah se je razvil iz srednjeveškega neutrjenega dvora ob vznožju grajske vzpetine, katerega ostanki se skrivajo v razvalinah poznejšega dvorca družine Porcia. Dvor je najbrž nastal kot neutrjeno bivališče katerega od devinskih ministerialov gospodov Senožeških, izpričanih v 13. in 14. stoletju.
Protikoncu 16. stoletja je senožeška gospoščina s poroko Magdalene pl. Lamberg s Hermesom pl. Porcio prešla v posest te iz Furlanije na Kranjsko priseljene plemiške rodovine. Hermes Porcia je bil ugledni dvorjan nadvojvode Karla. Leta 1608 ga je nasledil sin Giovanni Sforza Porcia, ki je postal dedni majordom Goriške in Gradiščanske in komornik cesarja Ferdinanda II. na habsburškem španskem dvoru. Ko se je poročil z Ano Marijo pl. Raunach, je pridobil grad in gospoščino Prem ter jo združil s Senožečami. Najpomembnejši predstavnik družine Porcia je bil Janez (Johann, Ivan) Ferdinand (1606-1665), ki se je v glavnem zadrževal na dunajskem dvoru. Bil je najvišji dvorni mojster in vzgojitelj cesarjeviča Leopolda I. Za Leopoldove vladavine (1657-1705) so Porcie pridobili veliko nove posesti in privilegij. Grof Janez Ferdinand je dobil 17. februarja 1662 naslov kneza, opravljal pa je tudi službo kranjskega deželnega upravitelja. Oktobra 1660 se je pri njem v prenovljenem dvorcu v Senožečah ustavil in prenočil tudi cesar Leopold I. Leta 1662 je Janez Ferdinand, lastnik gospoščin Porcia in Brugnera v Furlaniji, Prem in Senožeče na Notranjskem in Pazin v Istri kupil še gospoščino Ortenburg na Koroškem skupaj z znamenitim renesančnim dvorcem ‘Novi Ortenburg’ v Spittalu ob Dravi, ko so ga med letoma 1527 in 1619 pozidali za leta 1639 izumrlo družino Salamanca. Janez Ferdinand je poslej bival med Spittalom ob Dravi, Senožečami, Gradcem, Benetkami in Dunajem. Kot razgledan človek in veliki ljubitelj umetnosti je obnovljeni dvorec v Senožečah opremil z bogato zbirko slik, med katerimi je še zlasti izstopala velika galerija rodbinskih portretov, ki so jih naslikali beneški mojstri, med njimi menda celo Tizian.
Družina Porcia je s knežjim naslovom pridobila tudi pravico do krvnega sodstva. Leta 1752 so v Senožečah sežgali zadnjo čarovnico. ‘Krvava rihta’ pa je svoje delo v Senožečah končala okoli leta 1779, ko so obglavili 19-letnega fanta, ki je oropal neko Vipavko za 30 cekinov.
V lasti družine Porcia je dvorec ostal vse do leta 1906, ko so posest z dvorcem razprodali na prostovoljni dražbi. Vendar pa so že v 18. stoletju Porcie tukaj bivali le še poredko, dvorec so upravljali najeti oskrbniki, občasno so ga dajali celo v zakup. V drugi polovici 19. stoletja sta ugled in moč rodovine upadala. Postopoma so razprodali vse svoje posesti. Naposled so morali leta 1918 prodati tudi dvorec v Spittalu ob Dravi na Koroškem, nato so novi lastniki na dražbi razprodali dragoceno notranjo opremo.
Leta 1912 sta se iz dvorca v novo stavbo ob glavni cesti preselila tudi okrajno sodišče in davčni urad. Stavba je z razprodajo posesti izgubila svoj simel. Leta 1906 jo je od obubožanega kneza Ludvika Porcie kupil poznejši župnik v Dolenji Košani Karel Lenassi. Po njegovi smrti leta 1913 ga je tako kakor grad Prem podedovala njegova nečakinja Ana Biščak. Med prvo svetovno vojno so leta 1915 dvorec tako kot večino drugih stavb v Senožečah zasedli avstroogarski vojaki in zelo razdejali notranjščino. Leta 1918 je Senožeče zasedla italijanska vojska. Vojaki so v začetku leta 1919 oskrunili kapelo Matere Device ob dvorcu, tako da so jo uporabili za skladišče in hlev. Lastnica Ana Biščak je po vojni načeto stavbo prodala kmetoma Franetiču in Možetu iz Dolenje vasi. Marca 1920, v času brezpravja, ko stare oblasti ni bilo več, nova pa se še ni utrdila, sta nova lastnika odpeljala in razprodala ostanke pohištva ter začela dvorec razkrivati in sistematično demolirati. Strešnike sta prodajala za 55 centezimov. Do konca meseca je izginila streha, stropovi in okna s srednjega in južnega dela poslopja. Ko sta izselila še zadnje stanovalce, sta se lotila še severnega trakta.
Razkrita in razvaljena stavba z deloma še pokritim južnim traktom je začela propadati. Sčasoma so podrli še dele osrednjega in južnega trakta ter iztrgali kamnite okenske in vratne okvire. V tridesetih letih so opustili tudi nekdanjo grajsko kapelo, vendar je niso razkrili. Do osemdesetih letih so se ohranili le še zidovi skrajnega zahodnega in vzhodnega zaključka s še pokrito kapelo z zvonikom na preslico. V drugi polovici osemdesetih let je južna polovica nekdanjega dvorca z nekdanjo grajsko kapelo vred prešla v posest družine Jelačin, ki se je lotila obnove. Še pokrito grajsko kapelo so prezidali v stanovanjsko hišo, v pritličju cerkvene ladje pa uredili gostinski lokal, poimenovan ‘Okrepčevalnica vila Marija’.” (Sapač, 2005, str. 136-142)
Protikoncu 16. stoletja je senožeška gospoščina s poroko Magdalene pl. Lamberg s Hermesom pl. Porcio prešla v posest te iz Furlanije na Kranjsko priseljene plemiške rodovine. Hermes Porcia je bil ugledni dvorjan nadvojvode Karla. Leta 1608 ga je nasledil sin Giovanni Sforza Porcia, ki je postal dedni majordom Goriške in Gradiščanske in komornik cesarja Ferdinanda II. na habsburškem španskem dvoru. Ko se je poročil z Ano Marijo pl. Raunach, je pridobil grad in gospoščino Prem ter jo združil s Senožečami. Najpomembnejši predstavnik družine Porcia je bil Janez (Johann, Ivan) Ferdinand (1606-1665), ki se je v glavnem zadrževal na dunajskem dvoru. Bil je najvišji dvorni mojster in vzgojitelj cesarjeviča Leopolda I. Za Leopoldove vladavine (1657-1705) so Porcie pridobili veliko nove posesti in privilegij. Grof Janez Ferdinand je dobil 17. februarja 1662 naslov kneza, opravljal pa je tudi službo kranjskega deželnega upravitelja. Oktobra 1660 se je pri njem v prenovljenem dvorcu v Senožečah ustavil in prenočil tudi cesar Leopold I. Leta 1662 je Janez Ferdinand, lastnik gospoščin Porcia in Brugnera v Furlaniji, Prem in Senožeče na Notranjskem in Pazin v Istri kupil še gospoščino Ortenburg na Koroškem skupaj z znamenitim renesančnim dvorcem ‘Novi Ortenburg’ v Spittalu ob Dravi, ko so ga med letoma 1527 in 1619 pozidali za leta 1639 izumrlo družino Salamanca. Janez Ferdinand je poslej bival med Spittalom ob Dravi, Senožečami, Gradcem, Benetkami in Dunajem. Kot razgledan človek in veliki ljubitelj umetnosti je obnovljeni dvorec v Senožečah opremil z bogato zbirko slik, med katerimi je še zlasti izstopala velika galerija rodbinskih portretov, ki so jih naslikali beneški mojstri, med njimi menda celo Tizian.
Družina Porcia je s knežjim naslovom pridobila tudi pravico do krvnega sodstva. Leta 1752 so v Senožečah sežgali zadnjo čarovnico. ‘Krvava rihta’ pa je svoje delo v Senožečah končala okoli leta 1779, ko so obglavili 19-letnega fanta, ki je oropal neko Vipavko za 30 cekinov.
V lasti družine Porcia je dvorec ostal vse do leta 1906, ko so posest z dvorcem razprodali na prostovoljni dražbi. Vendar pa so že v 18. stoletju Porcie tukaj bivali le še poredko, dvorec so upravljali najeti oskrbniki, občasno so ga dajali celo v zakup. V drugi polovici 19. stoletja sta ugled in moč rodovine upadala. Postopoma so razprodali vse svoje posesti. Naposled so morali leta 1918 prodati tudi dvorec v Spittalu ob Dravi na Koroškem, nato so novi lastniki na dražbi razprodali dragoceno notranjo opremo.
Leta 1912 sta se iz dvorca v novo stavbo ob glavni cesti preselila tudi okrajno sodišče in davčni urad. Stavba je z razprodajo posesti izgubila svoj simel. Leta 1906 jo je od obubožanega kneza Ludvika Porcie kupil poznejši župnik v Dolenji Košani Karel Lenassi. Po njegovi smrti leta 1913 ga je tako kakor grad Prem podedovala njegova nečakinja Ana Biščak. Med prvo svetovno vojno so leta 1915 dvorec tako kot večino drugih stavb v Senožečah zasedli avstroogarski vojaki in zelo razdejali notranjščino. Leta 1918 je Senožeče zasedla italijanska vojska. Vojaki so v začetku leta 1919 oskrunili kapelo Matere Device ob dvorcu, tako da so jo uporabili za skladišče in hlev. Lastnica Ana Biščak je po vojni načeto stavbo prodala kmetoma Franetiču in Možetu iz Dolenje vasi. Marca 1920, v času brezpravja, ko stare oblasti ni bilo več, nova pa se še ni utrdila, sta nova lastnika odpeljala in razprodala ostanke pohištva ter začela dvorec razkrivati in sistematično demolirati. Strešnike sta prodajala za 55 centezimov. Do konca meseca je izginila streha, stropovi in okna s srednjega in južnega dela poslopja. Ko sta izselila še zadnje stanovalce, sta se lotila še severnega trakta.
Razkrita in razvaljena stavba z deloma še pokritim južnim traktom je začela propadati. Sčasoma so podrli še dele osrednjega in južnega trakta ter iztrgali kamnite okenske in vratne okvire. V tridesetih letih so opustili tudi nekdanjo grajsko kapelo, vendar je niso razkrili. Do osemdesetih letih so se ohranili le še zidovi skrajnega zahodnega in vzhodnega zaključka s še pokrito kapelo z zvonikom na preslico. V drugi polovici osemdesetih let je južna polovica nekdanjega dvorca z nekdanjo grajsko kapelo vred prešla v posest družine Jelačin, ki se je lotila obnove. Še pokrito grajsko kapelo so prezidali v stanovanjsko hišo, v pritličju cerkvene ladje pa uredili gostinski lokal, poimenovan ‘Okrepčevalnica vila Marija’.” (Sapač, 2005, str. 136-142)
