Dvorec Gutenbüchel stoji na manjši vzpetini, skrit med gostimi drevesi, v Ravnah pri Šoštanju. Poznan je tudi pod imenom Marovška graščina. Nastal je kot pravni naslednik gradu Forhtenek, svoj razvoj pa je dosegel šele z opustitvijo forteneškega gradu sredi 17. stoletja.
Po pripovedovanjih naj bi dvorec stal že v času grofov Celjskih, a je pogorel. Kot prvi lastnik je leta 1489 omenjen Karl pl. Hohenwart. Leta 1575 je bil lastnik dvorca Baltazar Wagen, ki je imel v lasti tudi velenjski grad, nato pa ga je pridobil Erazem Raumschüssel in ga leta 1614 prodal Maksimilijanu Heriču s Pakenštajna. Leta 1637 je bil lastnik graščak Matija Plapart. Od leta 1651 do 1741 so bile Ravne v posesti grofov Hohenwartov, nato pa jih je za doto dobil baron Johann Ferdinand Lang. Med nadaljnjimi lastniki so še baron Franc Ksaverij Gall pl. Gallenstein, ki je Ravne kupil leta 1764. Od leta 1798 do 1804 je bil lastnik Valentin pl. Schildenfeld, nato Franc Ksaverij Lininger, od leta 1824 Gregor Perger in od leta 1855 rodbina Posevnik. Leta 1906 je dvorec kupil baron Haebler, 1921 pa baron Josip Plemelj. Leta 1925 je graščino kupil znan in vplivni šoštanjski industrialec Woschnagg.
Družina Woschnagg se je iz Vitanj priselila v Šoštanj leta 1750. V Šoštanju so iz majhne usnjarske delavnice v dveh stoletjih zgradili sodobno industrijo, največji obrat v Avstro-Ogrski monarhiji, in z izdelki oskrbovali celotno ozemlje Avstro-Ogrske. Pomembna pridobitev za Šoštanj takrat je bila železniška proga, ki je vodila do Dravograda.
Franz (polno ime Franz Michael) Woschnagg se je rodil 18. septembra 1865 v Šoštanju kot tretji izmed 9 otrok. Poročil se je z Marianne Melzer (marec 1879–1946, januar). V zakonu se je 11. marca 1903 na Dunaju rodil Herbert in 8. maja 1906 v Šoštanju še sin Walter.
Franz in Marianna Woschnagg sta leta 1925 graščino Gutenbüchel kupila od barona Josipa Plemlja za 1,25 milijona dinarjev ali 5,5 milijona kron. Iz zemljiških in posestnih listov je razvidno, da je leta 1931 družina Woschnagg imela v lasti zemljišča na Goricah, v Metlečah, Kopčniku, Podhojah, Ravnah, Šoštanju, Lokovici, Družmirju.
Grajsko stavbo sta Franz in Marianna Woschnagg zunaj in znotraj preuredila in posodobila, prav tako tudi gospodarske objekte. Graščina je imela svojo majhno vodno elektrarno, bazen in zelo lep park, posejan s številnimi redkimi eksotičnimi rastlinami. Oblikovala ga je Marianna Woschnagg (takrat diplomantka visoke šole za umetnost). Oblikovan je v treh terasah v smeri sever – jug, ki ga povezuje mogočno stopnišče. Pred dvorcem na nižji terasi je postavljena fontana, ki jo obkrožajo štirje grifoni (krilati levi), izdelani iz kositra in postavljeni na piedestale.
V notranjosti so še vedno imenitno opremljeni prostori z dragocenimi parketi, lesenimi zidanimi oblogami in lepim intarziranim pohištvom.
Najstarejši sin Herbert se je kasneje preselil v vilo v Šoštanju na Primorski cesti 3, v kateri je bil po drugi svetovni vojni zdravstveni dom. Herbert je na poslovnih potovanjih spoznal Malvino Egersdorfer iz Zagreba Malvina, roj. Egersdorfer (1912-1945) je bila po rodu iz ugledne hrvaške družine. Kljub nasprotovanju Herbertovih staršev sta se leta 1933 na Dunaju poročila. 19. maja 1937 se jima je rodila hči Marjana, 11. septembra 1939 pa še sin Franz. Leta 1936 je Herbert začel graditi za svojo družino nov dom – vilo Široko, v neposredni bližini Šoštanja. Med vojno je Malvina delovala pri Rdečem križu in aktivno pomagala osvobodilnemu gibanju, zaradi česar so jo Nemci mesec dni pred koncem vojne ustrelili.
Sin Walter si je uredil stanovanje nad gospodarskimi objekti in gospodaril na posestvu. Posestvo je merilo 48 hektarjev obdelovalnih površin, skupaj z gozdovi pa skoraj 100 hektarjev. Na posestvu je bila moderna konjušnica z jahalnimi konji, kočije za različne priložnosti in več parov vprežnih konj. Leta 1935 se je poročil z Dorli Held, ki jo je spoznal v sanatoriju v Švici, kjer se je zdravila njegova mama.
Dorli je bila iz premožne švicarske družine. Hitro se je naučila slovenskega jezika. Edina med člani družine se ni hotela včlaniti v Kulturbund in je javno izražala protifašistično usmeritev. Že od leta 1941 je bila v stikih z Osvobodilno fronto in želela oditi v partizane, a so ji zaupali posebno nalogo, da naj v Švico odnese dokaze o zločinih v Jesenovcu. Ko ji je gestapo prišel na sled, sta z možem Walterjem zbežala v Švico tako, da sta preplavala nemški del reke Ren, na švicarski strani pa ju je čakal Dorlin brat. Leta 1946 se je Dorli brez moža vrnila v Jugoslavijo, z namenom da bi otroke vzgajala v socialističnem duhu. Želela je vstopiti tudi v Komunistično partijo, a so jo zaradi rodu zavrnili. Razočarana in bolna se je leta 1949 vrnila z otroki k možu na Dunaj.
Woschnaggi so bili lastniki dvorca do leta 1945, nato je bil podržavljen. Od leta 1963 do leta 2013 je bil v dvorcu Oddelek Psihiatrične bolnišnice Vojnik. Po nekajletni pozabljenosti in zapuščenosti dvorca, so se vrata dvorec spet odprla decembra 2015, ko je bila v njem organizirana adventna razstava in nato še velikonočna razstava. Razstavi zdaj poteka tradicionalno vsako leto. Lepote dvorca in parka lako opazimo tudi v številnih televizijskih reklamnih oglasih in glasbenih videospotih.
