Edino industrijsko podjetje v Škofji vasi, ki še obstaja, je podjetje ETOL, ki pa je v Škofji vasi šele dobrega pol stoletja, prej pa je bilo v Celju.[1] Njegovi začetki segajo v leto 1928, ko je nemška firma Schimmel & Co iz Miltitza pri Leipzigu v Celju ustanovila svojo podružnico (Schimmel & Co, d. z o. z., Celje), katere sedež je bil na Ipavčevi cesti. Dejavnost podjetja je obsegala destilacijo nekaterih zelišč za pridobivanje eteričnih olj, sestavljanje olj, esenc, likerskih kompozicij in arom na podlagi uvoženih surovin in razpečavanje gotovih že izdelanih uvoženih parfumskih olj.[2] Podjetje je bilo skoraj v celoti v lasti nemškega kapitala, zato ga je povojna oblast na podlagi odloka AVNOJ-a z dne 21. 11. 1944 leta 1945 zaplenila in leta 1946 ustanovila državno podjetje Tovarna eteričnih olj Etol, Celje. Ker se je program proizvodnje nenehno dopolnjeval in širil, obstoječi prostori na Ipavčevi cesti v Celju niso več zadoščali. Vodstvo podjetja se je zato v začetku šestdesetih let odločilo za izgradnjo novih tovarniških zgradb v Škofji vasi. Z njihovo izgradnjo so pričeli leta 1964, leta 1969 pa se je vsa proizvodnja z Ipavčeve v Celju preselila na novo lokacijo.[3] V Celju je začasno ostala samo še uprava podjetja, ki pa se je kasneje prav tako preselila v Škofjo vas.
V šestdesetih in sedemdesetih letih je Etol začel vstopati v nekatera domača poslovna združenja in navezal poslovne stike z vrsto domačih poslovnih partnerjev in raziskovalnih ustanov. V tem obdobju je navezal poslovne stike tudi z nekaterimi večjimi evropskimi dobavitelji surovin. Najbolj trajne in vidne rezultate je dalo povezovanje z multinacionalko International Flavors & Flagrances (IFF) iz Hilversuma na Nizozemskem. Omenjena multinacionalka, ki je imela svoj sedež v New Yorku, je po sklenitvi pogodbe o skupnih vlaganjih leta 1972 v Etolu postala lastnica 49 % kapitala.[4] Zaradi povezave s to firmo se je Etol leta 1973 preimenoval v Etol IFF. Kot rezultat skupnih vlaganj je bil zgrajen obrat za sadno predelavo, ki je bila prvotno namenjena predvsem potrebam IFF.
Z razpadom Jugoslavije je bil jugoslovanski trg za Etol izgubljen, zato je bilo podjetje prisiljeno proizvodnjo v celoti preusmeriti k novim trgom v zahodni in vzhodni Evropi. Ko se je leta 1993 iztekla pogodba z IFF, je vodstvo podjetja ni obnovilo, ker se je odločilo za samostojno pot. V tem času se je tudi začela privatizacija podjetja, ki se je leta 1995 preoblikovalo v delniško družbo – ETOL, Tovarna arom in eteričnih olj, d. d. . Kasneje je podjetje prešlo v last izraelskega kapitala.
[1] Zgodovina Etola od njegovih začetkov pa do konca 20. stoletja je podana v: Milko Mikola, Zgodovina celjske industrije, Zgodovinski arhiv Celje, Celje 2004.
[2] Milko Mikola, navedeno delo, str. 85.
[3] Milko Mikola, navedeno delo, str. 231.
[4] Prav tam.
