Med celjskimi podjetniki, ki so se ukvarjali s stavbarstvom, posebno mesto pripada Ferdinandu Golograncu in njegovemu sinu Konradu. Gologrančevi so izhajali iz Konjic, od koder so se preselili v Vojnik. Ferdinand Gologranc (1856–1923) je leta 1888 ustanovil obrtno stavbno podjetje, ki se je hitro uveljavilo in so mu zaupali izgradnjo nekaterih objektov, ki jih lahko občudujemo še danes. Med njimi je nedvomno najbolj znan Narodni dom v Celju, ki predstavlja enega najlepših, če ne sploh najlepši arhitekturni spomenik v mestu ob Savinji. Stavba je zgrajena v neorenesančnem slogu, načrte zanjo pa je izdelal češki arhitekt Jan Vladimir Hráský. Njegova gradnja je potekala v letih 1896–1897.
Med velike dosežke njegovega stavbnega podjetja spadata tudi izgradnja župnijskih cerkev Sv. Jerneja v Vojniku in Sv. Pavla v Št. Pavlu pri Preboldu. Župnijsko cerkev Sv. Jerneja v Vojniku je Gologrančevo podjetje začelo graditi aprila 1896 in jo še istega leta tudi dokončalo, tako da je 7. novembra 1896 v njej že potekalo bogoslužje. Za kako velik gradbeni objekt je šlo, povedo podatki, da so za njeno izgradnjo porabili 600 kubičnih metrov lomljenega kamna in 1.100.000 zidakov ter še gradbeni material podrte stare cerkve, šole in kleti. Ker je bil Ferdinand Gologranc Vojničan, torej domačin, za vodenje gradbenih del ne le, da ni zahteval plačila, ampak je za izgradnjo cerkve še sam prispeval 2.500 goldinarjev. Župnijsko cerkev Sv. Pavla v Št. Pavlu pri Preboldu so začeli graditi leta 1895, dokončali pa leta 1898.
Delo Ferdinanda Gologranca je nadaljeval njegov sin Konrad Gologranc (1887–1976), ki je očetovo podjetje prevzel leta 1919. Bil je bil gradbeni strokovnjak, saj se je šolal na višji šoli za gradbeno stroko v Gradcu. Pod njegovim vodstvom je obrtno podjetje hitro preraslo v industrijski obrat. Leta 1924 je bilo pri Okrožnem kot trgovskem sodišču v Celju registrirano kot posamična firma Konrad Gologranc, stavbenik, Celje–Gaberje. Predstavljalo je največje stavbno podjetje v Celju in njegovi širši okolici. Imelo je okoli 80 stalno zaposlenih strokovnih in še od 200 do 250 sezonskih delavcev.
V obdobju med obema vojnama je Gologrančevo podjetje zlasti v Celju zgradilo celo vrsto pomembnih zgradb, med katerimi je na prvem mestu treba omeniti poslopje Ljudske posojilnice v Vodnikovi ulici, za katerega je načrte kot svoje diplomsko delo izdelal arhitekt Vinko Lenarčič. Ker je bil Plečnikov učenec, ima stavba značilne poteze Plečnikove arhitekture. Zgradili so jo v letih 1928 in 1929. Ostale pomembne zgradbe, ki jih je zgradilo stavbno podjetje Konrada Gologranca, pa so: Salezijanski dom v Gaberju (po vojni sta bili v njem najprej Industrijska kovinarska šola in nato Srednja tehnična šola), poslopje Okoliške osnovne šole (sedaj I. osnovne šole) in vila Maxa Adolfa Westna na Golovcu.
Poleg teh zgradb, ki so zanimive z arhitekturnega vidika, pa je Gologrančevo stavbno podjetje zgradilo tudi več tovarniških objektov, kot npr. poslopje Weinbergerjeve tekstilne tovarne „Metka” v Ipavčevi ulici, ambulanto in montažno halo za Westnovo tovarno emajlirane posode v Gaberju, poslopje podjetja Viljem Brauns v Kocenovi ulici, proizvodni dvorani za tovarno papirja Piatnik v Radečah in za Laurichovo tovarno usnja v Slovenskih Konjicah.
Ker je Konrad Gologranc veljal za narodno zavednega Slovenca, so ga nemške okupacijske oblasti skupaj z njegovo družino 27. junija 1941 izgnale v Srbijo, njegovo podjetje in ostalo premoženje pa zaplenile. Da je v izgnanstvu lahko preživljal družino s šestimi otroki, se je zaposlil pri podružnici neke celjske firme Beogradu. Pred koncem vojne leta 1945 je doživel hud udarec, saj mu je umrl eden izmed sinov. Ko se je po koncu vojne z družino iz izgnanstva vrnil v Celje, se je takoj posvetil svojemu podjetju, čeprav mu je bilo že skoraj šestdeset let. Sprva je opravljal samo obnovitvena dela na porušenih zgradbah. Podjetje je dobro napredovalo in je do leta 1948 imelo že 25 zaposlenih.
Poleg podjetja je Konrad Gologranc imel tudi posestvo z okoli 24 hektari zemlje in štirimi hektari gozdov. Po sprejetju Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji decembra 1945 se je moral odločiti, ali bo ostal podjetnik in se odrekel zemljiškemu posestvu ali pa bo obdržal zemljiško posestvo in se odrekel podjetju. Odločil se je za podjetje, kar je imelo za posledico, da je z agrarno reformo leta 1946 zemljiško posestvo izgubil. Le dve leti za tem pa je bil tudi ob podjetje. Aprila 1948 je bil namreč sprejet Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij iz decembra 1946, s katerim so bila nacionalizirana še vsa preostala zasebna podjetja. Pod udar tega zakona je prišlo tudi Gologrančevo stavbno podjetje, ki je s tem prešlo v državno last. To je Konrada Gologranca izredno močno prizadelo, tako da je bil zadnja leta svojega življenja povsem zagrenjen.. Kot je povedal njegov sin Zdenko, je oče razumel, da so mu kot zavednemu Slovencu leta 1941 podjetje zaplenili Nemci, ni pa mogel razumeti, da mu je to isto storila tudi slovenska oblast.
Zakon je sicer za nacionalizirana podjetja predvidel izplačilo določene odškodnine, kar pa se ni nikoli izvedlo. Tako je nekdanji podjetnik in zemljiški posestnik Konrad Gologranc ostal brez vsega premoženja in s tem brez sredstev za preživljanje sebe in svoje družine. Za njegove otroke tudi ni bilo štipendij in podpore. Ker mu oblast ni hotela priznati niti dneva delovne dobe, se je bil kljub temu, da je dopolnil že 59 let, prisiljen zaposliti, da bi si zaslužil vsaj minimalno pokojnino in zagotovil sredstva za preživljanje svoje družine. Zaposlil se je kot gradbeni inšpektor, hkrati pa je še honorarno delal kot sodni izvedenec za gradbeno stroko. Obe službi je opravljal do svojega devetinsedemdesetega leta. Umrl je leta 1976 v devetdesetem letu starosti.
