Filipov dvorec je bil dograjen leta 1897, kakor pričuje letnica na vogalnem pomolu. Stavba je lep primer nemške novorenesanse z značilnimi proporcijami in oblikami. Na svetli oblogi fasade se krepko odražajo profili dvojnih oken – najbogatejša so v drugem nadstropju – v temnosivem kamnu. Sredi fasade, kjer se s čelom pne nad višino strehe, je pomol z zaprtimi balkoni. S spodnjim pomolom, ki ima koničast stolpiček, je označen vogal na Stritarjevo ulico, ob njem pa je še manjše nadstrešno čelo proti Ljubljanici. Na Stritarjevi se ta motiv še dvakrat ponovi. Na strehi so značilna nemška mansardna okna. Današnja podoba dvorca je nekoliko drugačna. Nadstrešek sredi fasade proti Ljubljanici so poenostavili v trikotno čelo. Manjša čela so zravnali s streho, s čimer je dobila stavba še bolj umirjen in monumentalen značaj.
Kaj je bilo na tem mestu pred Filipovim dvorcem?
Tudi za historiat te lokacije nam izčrpne podatke nudi zgodovinar dr. Rudolf Andrejka v omenjeni razpravi Trgovska zgodovina Špitalske ulice. Na tem mestu povzemamo nekatere njegove ugotovitve.
Zadnja hiša na levi strani Špitalske ulice, ki je stala že na voglu Frančevega, sedaj Cankarjevega nabrežja, je bila nekdaj Dežmanova hiša št. 270 (št. 11). Bila je trinadstropna, s petimi okni v Špitalsko ulico in štirimi okni na Frančevo nabrežje, vseskozi lepo fasadirana z loki okoli ovalnih oken in konzolami med njimi. Stara hiša, ki so jo bili leta 1832 podrli, je bila konec 18. stoletja prizidana na mogočna Špitalska vrata, ki so branila kot del mestnih utrdb dohod iz Frančiškanskega ali Špitalskega mostu v mesto. Hiša je bila od 1708 do 1752 last kramarja Janeza Filipa Tazolla, od katerega jo je prevzel kramar Andrej Alič (1752—1768), od tega pa kramar in jermenar Florjan Porenta (1768— 1786), poročen z Jožefo Langerholz, hčerko strojarja Janeza Langerholza.
Po Porentovi smrti se je z njegovo vdovo poročil leta 1786 kramar Janez Dežman z Mestnega trga 184 in postal lastnik hiše št. 270 v Špitalski ulici ter Porentove trgovine. Med trgovce je bil sprejet šele po cesarski naredbi Jožefa II. iz l. 1786, ki je odpravila prepoved, da kramarji ne smejo biti sprejeti v trgovski gremij. Sprejem, ki se je izvršil z magistratnim sklepom iz l. 1787, je dal Dežmanu pravico do trgovine z nurnberškim in galanterijskim blagom. Izvrševal je to trgovino, ki ji je pridružil tudi manufakturo, do smrti junija 1803. Ker ni imel otrok, je nadaljeval trgovino njegov nečak Miha Dežman, ki je staro hišo l. 1832. podrl in na njenem mestu sezidal trinadstropno novo hišo, kakršno nam kažejo slike pred potresom. Bil je eden izmed prvih narodno čutečih velikih trgovcev v Ljubljani, saj je napravil nad svojo trgovino slovenski napis: »Bog blagoslovi naše delo!« Bil je tudi vnet častilec in prijatelj prof. Franceta Serafina Metelka, kateremu je l. 1824 založil njegovo slovnico slovenskega jezika in mu zapustil tudi del svojega premoženja. Nagrobni napis, ki mu ga je napravil Metelko, pravi, da je bil Dežman »prijatelj homeopatije in slovenščine.«
Pri Mihi Dežmanu je bil okoli l. 1820. vstopil za sodelavca Franc Ks. Souvan iz Ločne pri Novem mestu. Postal je Dežmanov prijatelj, od l. 1831 tudi njegov tihi družabnik. Preden je Dežman, ki je ostal samec, leta 1835 umrl, je določil Souvana za naslednika v trgovini in naročil iz zapuščine izplačati na dobro imetje 10.000 gld. S tem fondom je dobil Souvan dne 24. junija 1835 dovoljenje deželnega in mestnega sodišča v Ljubljani, da se sme protokolirati kot samostojen trgovec, dne 16. junija 1836 pa še obrtno dovoljenje mestnega magistrata za trgovino z manufakturnim blagom. Šele po teh formalnostih je Franc Ks. Souvan odprl trgovino pod svojim imenom v prostorih prejšnje Dežmanove trgovine v Špitalski ulici. Izvrševal pa jo je tu le do konca l. 1840; dne 21. januarja 1837 je bil namreč kupil od veletrgovca Gašperja Kanduča hišo št. 260 (danes 22) na Mestnem trgu in tja preselil najprej svoje stanovanje, potem pa 1841. tudi trgovino. Po smrti Mihe Dežmana so podedovali njegovo hišo njegovi nečaki Karl, Anton, Frančiška in Marija Dežman, otroci sodnega aktuarja v Idriji, ki so bili že l. 1824 prišli k stricu v Ljubljano. Od njih je Anton Dežman nadaljeval stričevo manufakturno trgovino še do l. 1854. V tem letu pa je njegov brat Karl Dežman, tedaj že kustos deželnega muzeja, prodal hišo št. 270 trgovcu Josipu Bernbacherju, sam pa je kupil hišo št. 108 (danes št. 6) v Prečni ulici.
Bernbacherji se pojavijo v Ljubljani konec 18. stoletja in delujejo kot trgovci že v francoski dobi. Ignacij Bernbacher, rojen l. 1778 kot sin knjigoveza Lovrenca Bernbacherja in Josipine Oberwirth, je začel po malem s trgovino pisalnih potrebščin in kramarijo z manufakturnim blagom v svoji hiši št. 146 na Šentpetrskem predmestju, ki je stala tam, kjer so pozneje zgradili Urbančevo trgovsko palačo (vogal Miklošičeve in Sv. Petra ceste). Okoli l. 1810 se je preselil v zidano pritlično poslopje na levi strani Špitalskega mostu, stoječe pred hišo lekarnarja Jožefa Mayrja in imel svojo prodajalno v eni polovici poslopja, dočim je izvrševal v drugi polovici Janez Ev. Bučar (Wutseher) svojo špecerijsko trgovino. Šele l. 1835 je Ignacij Bernbacher preselil svojo trgovino v novo Dežmanovo hišo, toda na stran, ki je bila od vogala obrnjena proti Frančevemu nabrežju, dočim je bila Dežmanova oziroma Souvanova trgovina v Špitalski ulici. L. 1807 je postal Ignacij Bernbacher ljubljanski meščan, l. 1834 pa član ljubljanske trgovske reprezentance. L. 1834 je izročil vodstvo trgovine sinu Josipu, leta 1850 pa je umrl. Sin Josip Bernbacher je očetovo trgovino znatno povečal in l. 1854 kupil Dežmanovo hišo. Bernbacherjeva trgovina je cvetela do začetka sedemdesetih let. Takrat pa je Josip Bernbacher neozdravljivo obolel, tako da je morala voditi trgovino od l. 1870 dalje njegova žena Marija, roj. Petrovčnik. L. 1875 je trgovino opustila., gospodar je čez dve leti preminil, njegova rodbina pa se je izselila iz Ljubljane.
V Bernbacherjevo trgovino se je vselil 1875 trgovec z galanterijo in drobnim blagom, Leopold Pirker, roj. l. 1834 v Postojni kot sin šolskega voditelja Franceta Pirkerja in Katarine Prelesnik; skupaj z Vasom (Vazilijem) Petričičem dne 14. julija 1862 ustanovil galanterijsko trgovino na Mestnem trgu št. 259 pod imenom Petričič & Pirker, pa se l. 1875 ločil od Petričiča. Istega leta je kupil Bernbacherjevo hišo. V tem letu je odprl poleg njegove trgovine mesar Julij Klemenc mesnico na Frančevem nabrežju, ki je bila prva mesnica v Ljubljani, opažena po stenah s ploščami iz kamenine. Klemenc ni bil izučen mesar. Mesarijo je vodila in izvrševala njegova žena Ivana, roj. Porenta, doma na spodnji Šentpetrski cesti št. 48; z obrtjo je prenehala kmalu po moževi smrti (1884). Od Pirkerja je kupil dne 2. novembra 1884 hišo v Špitalski ulici 11 in prevzel l. 1885 manufakturno trgovino Dunajčan Friderik Soss, poročen s Kamničanko Ano Šinkovec, lastnico trgovine z modnimi potrebščinami na Mestnem trgu 18. Sossova trgovina je ostala v Špitalski ulici 11 do potresa; zavzemala je celo fronto Špitalske ulice in še eno okno na Frančevem nabrežju. Po potresu so hišo podrli. Njeno stavbišče je združil dne 14. avgusta 1897 Filip Schreyer s stavbiščem svoje prav tako podrte hiše in sezidal na njih mesto trinadstropno palačo, ki obvlada danes ves desni vogal Stritarjeve ulice in Cankarjevega nabrežja.
Kronologija lastnikov in dejavnosti v tej zgradbi
Soseda Permetovi hiši je bila obširna dvonadstropna hiša št. 269 (št. 9), ki je segala, objemajoč vogalno hišo št. 270 (št. 11) z dveh strani, do bivšega Frančevega, sedaj Cankarjevega nabrežja. Bila je lepa, stara hiša s sedmimi okni na Špitalsko ulico in prav tolikimi na Frančevo nabrežje. Pročelje na Špitalsko ulico je bilo arhitektonsko okusno okrašeno, pročelje na Frančevo nabrežje pa golo in dokaj pusto. Ta hiša je nastala okoli l. 1762 iz prejšnjih dveh hiš, ki sta bili do takrat last Blaža Snedica in pekarice Uršule Rakovec. Kupil ju je Jernej Čebulj (Zebull, tudi Zevvull), lastnik prve velike tovarne svile v Ljubljani in ju združil v eno samo hišo, od katere je plačeval 350 gld. davka, največ izmed vseh hišnih posestnikov v Špitalski ulici. Obe hiši sta segali že takrat na obrežje Ljubljanice »za zidom« (današnje Cankarjevo nabrežje); od tod je bil skozi mestno obzidje ob Ljubljanici že l. 1731 napravljen pristop do rečne struge; za to pravico se je po dekretu mestnega magistrata z dne 7. decembra 1731 plačeval davek 30 gld.. Po propadu Čebuljevih podjetij je hiša prišla l. 1765 v last Čebuljevih upnikov, l. 1795 pa v last krojača Janeza Mišlavica (Mischlawitz).
Od l. 1795 do 1803 je bil njen lastnik trgovec Blaž de Rossi, ki pa je prišel zaradi ogromnega dolga 21.200 gld., iztoženega po trgovcu Francetu del Negru, v stečaj. Hišo je nato izdražil kavarnar Martin Kamenisch, ki je že l. 1803 imel v njej kavarno, takrat največjo v Ljubljani, saj je segala iz Špitalske ulice do Frančevega nabrežja, od koder je vodil vanjo poleg glavnega vhoda v Špitalski ulici še poseben vhod. Kavarno je vodil Kamenisch skozi vso francosko dobo do svoje smrti (1816), za njim jo je nadaljevala vdova Elizabeta do l. 1834. Hiša in kavarna sta prešli po smrti Elizabete na Kamenischevo hčer Šarloto, poročeno s sodnikom Josipom vitezom Azulo, ki je hišo l. 1837 prodala trgovcu Josipu Schreyerju.
Družina Schreyer
Schreyerji so se v Ljubljani pojavili okoli leta 1830, in sicer s sinovoma Josipom in Ivanom. Rojena sta bila v Celovcu; starša sta bila Filip Schreyer in Marija, rojena Wieser. Ivan Schreyer je imel že l. 1831 manufakturno trgovino na Mestnem trgu št. 259 v poznejši Samčevi hiši št. 21. Leta 1834 sta se brata združila ter odprla manufakturno in galanterijsko trgovino na Mestnem trgu št. 239 (pozneje št. 19), ki sta jo vodila do 1845. Čez dve leti pa sta bila že v Špitalski ulici št. 269 (9), kjer sta vodila galanterijsko trgovino pod imenom bratov Schreyerjev, manufakturno trgovino pa je vodil Josip Schreyer. Še pred preselitvijo Schreyerjevih sta v tej hiši izvrševala nekaj časa špecerijsko trgovino brata Kajetan in Leopold Gasperotti, ki sta se bila l. 1832. vselila iz Kapucinskega predmestja 45 (danes Wolfova ulica 4) sem, vendar sta l. 1840. trgovino opustila. Odslej je bilo tu odprto špecerijsko podjetje Supančič & Kukh, ki jo je pa pozneje vodil samo še Janez Nep. Supančič do l. 1859. Za njim je to trgovino prevzel Josip Schrever. Poleg Ivana in Josipa Schreyerja se je pojavil okoli l. 1852 v Ljubljani še njun bratranec Andrej Schreyer, ki je bil trgovec s špecerijo in z železnino. Podjetje Mayer & Schreyer je sprva upravljal s soprogo Frančiško Mayer na Mestnem trgu 263 (25), potem pa od l. 1863 dalje na Dunajski c. 4 (nova št. 18) v tedanji Simon Jalenovi, pozneje pa Schafferjevi hiši, kjer je imel tudi svoja obširna skladišča. Josip Schreyer si je bil s časom napravil veliko premoženje. Poleg hiše v Špitalski ulici je imel tudi posestvo v Savljah pri Ježici. Postal je bil že 20. avgusta 1838 ljubljanski meščan in l. 1844 član trgovske reprezentance (predhodnice gremija ljubljanskih trgovcev). Po njegovi smrti sta podedovala (1863) hišo in trgovino v Špitalski ulici in posestvo v Savljah njegova sinova Filip in Josip Schreyer ml., ki pa se nista intenzivno udejstvovala v trgovini, tako da je kot lastnica trgovine od l. 1863 vpisana njuna mati Terezija Schreyer, roj. Schivitzhoffen, Filip pa je bil prokurist.
Josipu je manjkalo nadarjenosti za trgovske posle. Filip je bil po pripovedovanju nekaterih velik športnik in kavalir, ki ni v zadostni meri skrbel za očetovo trgovino. Poročil se je l. 1863. z Evgenijo Svetčevo, hčerko bogatega ljubljanskega trgovca Ivana Svetca, vendar se se je okoli l. 1873 ločil od nje, zapustil Ljubljano in se preselil v Gradec, kjer je prevzel vodstvo pogrebnega zavoda in tam tudi umrl l. 1910. Josip Schreyerjevo podjetje se v takih razmerah ni moglo obdržati. Izbrisano je bilo že l. 1869. S trgovanjem je nadaljeval bratranec Josipa Schreyerja, Andrej Schreyer, toda le še en del, to je trgovino z galanterijo in železnino. Hišo je bila l. 1877 prevzela Terezija Schreyer, od nje jo je l. 1891 podedoval Filip Schreyer. Tudi Andrej Schreyer je prišel konec sedemdesetih let v plačilne težave. L. 1880 so nad njegovim premoženjem sprožili stečaj, ki je vodil v izbris firme l. 1883. V izpraznjenih trgovinskih prostorih v Špitalski ulici je odprl sredi l. 1884. trgovec Ferdinand Schmitt podružnico svoje galanterijske trgovine v Špitalski ulici št. 277 (4). Andreja Schreyerja podružnično trgovino z železom na Dunajski cesti 18 in njena skladišča pa je bil že l. 1878 prevzel njegov podjetni trgovski družabnik Karl Kauschegg, sin davčnega inšpektorja Franceta Kauschegga in Hedvige pl. Garibaldi.
Schreyerjeva manufakturna in špecerijska trgovina sta s smrtjo Josipa Schreyerja prenehali. V njune prostore, ki so se nahajali na levo od kavarne Valvazor, se je vselil okoli l. 1864 kramar z manufakturnim blagom Franc Orešek, oče poznejšega trgovca s špecerijskim blagom Franceta Oreška na Sv. Petra cesti 9. V Schreyerjevi hiši sta imela svojo prodajalno sukna od l. 1868 do 1878 tudi škofjeloški suknar Anton Krenner in trgovec Anton Kocelli. Od l. 1892 je tu izvrševala kramarijo z drobnim blagom Leopoldina Wolfling-Pleterski v lokalu opuščene Oreškove trgovine; od l. 1894 najdemo tu tudi trgovino Rozalije Podkrajšek, ki se je preselila l. 1900 v Wolfovo ulico št. 6. Staro Kamenischevo kavarno v Schreyerjevi hiši je prevzel l. 1837 kavarnar Miha Lansel, doma iz Sinsa v kantonu Graubunden v Švici. Po njem se je imenovala kavarna »zur Schweiz«. Njegov plačilni natakar je bil Ivan Salamon, prav tako iz Sinsa v Švici; poleg njega je bilo v kavarni zaposlenih še pet švicarskih natakarjev. Salamon je l. 1862 prevzel od Lansela kavarno, jo l. 1870 oddal Ivanu Schmidtu, prav tako iz Sinsa v Švici. Schmidt je kavarno l. 1876 prekrstil v »kavarno Valvasor«. Njegov naslednik je bil kavarnar Andrej Stuppan, ki je bil vzlic svojemu slovanskemu imenu tudi iz Sinsa v Švici, tako da je ta maloznani kraj kantona Graubundna oskrbel Ljubljano s celimi rodovi kavarnarjev.
Stalni gostje te kavarne, ki so jo obiskovali predvsem ljubljanski trgovci, so bili v letih 1860—1870 tudi dr. Janez Bleiweis, dr. Etbin Costa, Luka Svetec, Franc Malavašič, včasih je prišel vanjo tudi dr. Lovro Toman. Slovito je bilo v tej kavarni tudi stalno omizje, ki je igralo takrat zelo priljubljeni domino. Med igralci, okoli katerih se je vedno zbiralo občinstvo, so bili trgovec Ivan Klebel z Mestnega trga, Josip Oblak, administrativni vodja (solicitator) pri odvetniku dr. Sajovcu, Jakob Supančič, posestnik iz Kravje doline 9, oče poznejšega stavbenika Filipa Supančiča, solicitator Zagorc in drugi. V tej kavarni je okoli leta 1870 prvič zasvetila plinska luč s svojim metuljastim plamenom.
Po potresu se je preselila kavarna »Valvasor« na Marijin trg v sedanje poslopje »Obče zavarovalnice«. Po postavitvi Prešernovega spomenika, ki stoji pred njo od leta 1905, pa si je nadela novo ime »kavarna Prešeren«.
Schreyerjevo hišo so l. 1896 podrli. Filip Schreyer, ki je od tedanje vlade dobil prav izdatno potresno posojilo, je na njenem mestu in na prostoru sosednje hiše št. 11 Špitalske ulice sezidal moderno trinadstropno palačo Stritarjeva ulica št. 9, ki jo je po sebi imenoval »Philippshof«. V novi Schreyerjevi hiši je takoj po dograditvi vabila goste udobna kavarna in restavracija »Philippshof«: restavracija se je nahajala v prvem nadstropju, kavarna pa v vogalnih prostorih pritličja. Vodil ju je graški kavarnar Mayer. Vendar se podjetje ni obdržalo in je po dveletnem obratovanju prenehalo leta 1899. V prostorih kavarne je bila še nekaj let pred drugo svetovno vojno Lukičeva modna trgovina. Po smrti Filipa Schreyerja (1910) je njegovo hišo podedovala hči Anka, poročena Tornago. L. 1923 jo je kupila Slavenska banka, l. 1926 pa njena sedanja lastnica, Mestna hranilnica ljubljanska.
Lit.: Andrejka, R.: Trgovska zgodovina Špitalske ulice v Ljubljani, 1935.
