Franc Stupica se je rodil na Viru pri Domžalah. Starša – oče je bil tamkaj posestnik, trgovec, mizar in neko obdobje župan, ter mati, ki je delala kot gospodinja – sta poslala dečka v Ljubljano na gimnazijo, da bi postal duhovnik, kar je bila predvsem materina želja.
Toda mladenič je že zgodaj kazal večje zanimanje za praktično delo in za trgovstvo, zato je kmalu zapustil gimnazijo in se odločil za tedanjo Mahrovo trgovsko šolo. Kot družabnik je kmalu vstopil v nekdanjo Hammerschmidtovo železninsko trgovino, kjer se je hitro izkazal in uveljavil s spretnostjo ter se leta 1893 osamosvojil. Leta 1906 pa je omenjeno trgovino prevzel in kupil tudi vso njeno zalogo.
V vmesnem obdobju je z Jernejem Malom na naslovu Marije Terezije cesta 1, sedanji Gosposvetski cesti, januarja 1894 odprl trgovino z mešanim blagom. Od avgusta 1895 jo je vodil sam Stupica. Trgovina se je nahajala poleg znamenite gostilne Figovec.
Mladi Stupica je nekaj let služboval v Gorici, kjer je sodeloval v raznih narodnih društvih. Ko je odslužil vojaško dobo, je opravljal prakso pri Druškovičevi firmi v Ljubljani.
Stupica je bil zaradi svoje trgovine z železnino in s poljedelskimi stroji znan po vsej Sloveniji ter tudi izven njenih meja. Njegove prodajne artikle je poznal in visoko cenil skoraj vsak kmet. Žilav in vztrajen mož si je tako rekoč iz nič ustvaril ugleden položaj, kakor so zapisali v tedanjem časopisju. Stupica je bil narodno zaveden trgovec, saj velja za prvega, ki je leta 1913 izdal slovenski cenik za kmetovalca, obrtnika in gospodinjo. Ta cenik je bil nadvse pomemben za Slovence, saj je mnogo pripomogel, da so iz vsakdanjega življenja izginile tuje besede za razna orodja. Zaradi pomembnosti tega cenika je prvi izvod za svojo zbirko pridobil Narodni muzej.
Stupica je veljal za trgovca, ki ni nikdar zaostajal za duhom časa. Ko je neutrudno skrbel za razvoj svojega podjetja, ni pozabil na svoje narodne in stanovske dolžnosti. Kot eden prvih je v svoje podjetje vpeljal slovensko knjigovodstvo, da je bilo v vseh pogledih popolnoma slovensko. Z vso vnemo je deloval pri »Merkurju«, delal za napredek gremija (združenje oseb z enakim poklicem), kjer je bil vrsto let zaslužni odbornik in predsednik. V gremiju si je zlasti prizadeval za dopolnitev obrtnega reda v smeri, da se od obrtnikov zahteva strokovna usposobljenost. Zavzemal se je za vrsto vprašanj, pomembnih za razvoj slovenske trgovine.
Fran Stupica je deloval kot podpredsednik ljubljanskega oblastnega odbora Jadranske straže. Delo je opravljal v več sekcijah in s svoji nasveti reševal pomembna vprašanja. Povsod je promoviral ideje Jadranske straže in poudarjal njeno pomembnost za narodno korist in korist njegove ožje domovine. V zadnjih letih življenja je bil izbran za načelnika sekcije za zastavo, ki ji je posvetil veliko pozornosti v želji, da bi JS ob priliki kongresa v Ljubljani (leta 1930) razvila svojo zastavo kot viden znak neumornega dolgoletnega dela slovenskih jadranskih stražarjev za ideje JS.
Veliko se je udejstvoval tudi v strokovni javnosti, zlasti v trgovskih organizacijah. Pomembne so bile njegove zasluge za ustanovitev Trgovske akademije, glasila »Trgovski list« in Ljubljanskega velesejma. Za uspešno ustanovitev le-tega je prispeval milijonsko vsoto. Več let je opravljal funkcijo odbornika in predsednika gremija trgovcev ter v tej funkciji dosegel velike uspehe za trgovski stan. Svojo podjetnost je izkazal kot ustanovitelj Centralne nakupovalnice za železo (firma je bila vpisana v register julija 1921) in Tvornice verig v Lescah, katere predsednik je bil.
Istega leta so ga izvolili tudi v nadzorstveni svet Slovenske banke, ki je tedaj še poslovala v Filipovem dvorcu. Opravljal je tudi funkcijo borznega svetnika prve ljubljanske borze. Tam je zasedal tudi funkciji sodnika v borznem razsodišču in predsednika borznega razsodišča. Leta 1921 je bil izvoljen tudi v cenilno komisijo za dohodnino. Marca leta 1924 je bil odlikovan z redom Sv. Save petega reda. Tega leta je bil tudi predsednik gremijalne trgovske šole v Ljubljani. S trgovcem Franjem Zebalom je deloval v Pripravljalnem odboru za ustanovitev Društva v zaščito upnikov iz Slovenije. Podal je predlog za poenotenje obrtnega reda v državi, sodeloval pri davčnem odboru, ki je imel nalogo zbrati vse podatke o preobremenitvi davčnih obvezancev in vodil propagando za uvedbo avtomatične telefonske centrale.
Tako kot na gospodarskem se je zavzeto udejstvoval tudi v nacionalnem življenju: ob koroškem plebiscitu je za koroške borce nabral ogromno vsoto v denarju in blagu.
Fran Stupica se je poročil z Irmo Ažman. Soproga je z zgledno natančnostjo vodila zlasti pisarniške posle obsežnega podjetja. Z možem sta vzgojila več otrok, od katerih je bil France absolvent visoke Šole za svetovno trgovino na Dunaju, mlajši Leon je študiral na isti šoli, hčerka Marija pa je obiskovala ljubljansko univerzo.
Tudi v rojstnem kraju, Viru pri Domžalah, je imel Franc Stupica velike površine obdelovalne zemlje in gozdov. Ker sta s soprogo vzorno in skrbno upravljala posestvo, je le-to preraslo v veleposestvo, h kateremu so priključili tudi zemljišča v Dobu, Želodniku in drugod. Kakor navajajo spletni viri, sta zakonca Stupica tam uživala velik ugled in spoštovanje. Izkazala sta se tudi kot dobrotnika posameznih družin, mecena dobške župne cerkve in kot podpornika raznih vaških organizacij, gasilstva in šolstva. Poleg družinskega posestva na Viru pri Domžalah je na Bledu stala njihova vila Roza, ki so jo pozneje porušili.
Zadnje slovo
Kakor so poročali v časopisnih nekrologih, bi na svečnico leta 1935 z ženo Irmo praznovala srebrno poroko, vendar je tisto noč preminil zaradi bolezni.
V ponedeljek, 4. 2. 1935, ob 14.30 se je pred trgovčevo hišo v Gledališki ulici 7 zbrala ogromna množica občinstva, namenjena na pogreb uglednega veletrgovca in zaslužnega narodnega delavca g. Frana Stupice. Zbralo se je tudi ogromno šolske mladine, ki je izgubila velikega dobrotnika. Cerkvene svečanosti je opravil župnik p. Angelik Tominec ob asistenci očetov frančiškanov. Nato so s cvetjem in zelenjem zasuto krsto položili v stekleni voz. Tega sta peljala dva para vrancev. Trije uniformirani predstavniki Jadranske straže so nosili velik venec iz rdečih nageljnov in svežega zelenja, nato pa je v dolgi vrsti stopala šolska mladina. Za vozom s krsto so se razvrstili najprej žalujoča vdova z otroki in ostalim sorodstvom, za vrsto nameščencev pokojnikovega podjetja pa so stopali v sprevodu namestnik bana dr. Pirkmajer s predsednikom mariborskega oblastnega odbora Jadranske straže dr. Lipoldom, načelnik prosvetnega oddelka prof. Breznik, predsednik Zbornice za TOI veletrgovec Jelačin s tajnikom dr. Plessom, predstavniki Zveze trgovskih gremijev in Združenja trgovcev z velikim številom pokojnikovih tovarišev iz Ljubljane in od drugod, predsednik velesejma veletrgovec Bonač z ravnateljem dr. Dularjem, tajnik Zveze industrijcev inž. Šuklje, starosta Ljubljanskega Sokola Kajzelj, predsednik krajevnega odbora Jadranske straže, generalni tajnik Trboveljske premogovne družbe (TPD) g. Pogačnik s tajnikom oblastnega odbora JS dr. Jegličem, dalje mnogi odborniki in člani Jadranske straže in še dolga vrsta odličnega občinstva. Po vsej žalostni poti skozi mesto je spremljal pogreb tudi gost špalir ljudi z vseh vetrov, ki so se hoteli vsaj pri mimohodu posloviti od plemenitega moža.
Kakor navajajo viri, je Irma Stupica po soprogovi smrti prevzela vodenje podjetja. Pri tem so ji pomagali tudi otroci in nekateri iz podjetja. Leta 1947 se je zaradi novih političnih in družinskih razmer odločila podjetje prodati.