Gostilna se nahaja v Zmincu, 2 km iz Škofje Loke v smeri proti Žirem. Delovala naj bi že od leta 1894 dalje. Prvi lastnik gostilne je bil Ivan Miklavčič. Po njegovi smrti je vdova Rezka prodala gostilno svakinji Mariji Miklavčič, por. Kumer, ki je z možem živela v Ameriki. Gostilno še danes vodijo njeni potomci. Zanjo se pogovorno uporablja ime Pr’ Kajbet.
Meri Bozovičar je odrasla v Gostilni pri Kajbitu v Zmincu. Poleg gostilne so imeli tudi trgovino, dva večja travnika in tri njive. Trgovino je vodila Merijina mama Antonija. Delovala je med leti 1935 in 1943. Redili so tudi konja, 2 kravi, 2 prašiča in race. Po 2 ali 3 prašiče letno so dokupili za potrebe gostilne, saj so iz njih izdelovali salame, klobase, špeh, suho meso in mast.
Meri se spominja, da ženske v njeni mladosti niso imele navade zahajati v gostilne. Ona je ob nedeljah s starši po maši hodila na promenado po Placu. Ustavili so se pri Homanu, kjer so otroci dobili sladoled ter se sprehodili do Žužka na koncu Placa in nazaj. Pri Žužku so imeli najboljše kremšnite in šamrole.
Njihova gostilna je bila odprta neprekinjeno vsak dan. Ob nedeljah so kuhali predvsem golaž in vampe. Golažu so priložili kruhove cmoke. Zjutraj se je skuhala goveja juha z rezanci. Kuhali so tudi fižolovo juho, sladko zelje z govedino, vinsko omaka s širokimi rezanci, kranjske klobase s hrenom. Od sladic so pripravljali krofe, krhke flancate, palačinke, polite z vinskim šatojem, poparjene preste, rižev narastek s suhimi slivami in rozinami, ocvirkovco in grmado.
Družina je zajtrkovala medlo, polento, koruzne in ajdove žgance ali jabolčnik. Za kosilo je bil ričet, kislo zelje, repa, krvavice, koline, jetrnice (svetle barve, ker notri ni bilo krvi), pražena jetrca, ledvička v omaki ali šara. Ribe so k njim prinesli otroci iz Bodoveljske grape. Pekli so jih zvečer, na skrivaj, da jih ne bi zalotili žandarji, ker je bilo to prepovedano. Sulčkov Janko in Pavle iz Karlovca sta imela dovolilnico za lovljenje rib, ker sta bila ribiča.
V gostilni so delali domače salame za narezke ter kranjske klobase. Na podstrehi so imeli sušilnico za salame ter »raufkamro«. Iz svinjskih parkeljcev so delali žolco. Sami so redili prašiče. Imeli so tudi dve kravi. Merijin oče jih je molzel, Meri pa je kravi držala za rep, da med molžo nista opletali z njim. Meri je v gostilni morala pomivati pljuvalnike, brisati klopi, pometati ter ribati ladijski pod. Enkrat tedensko so dobili pomočnico za pranje perila.
Sodčke piva so nabavili samo za semenj, ker se je moralo hitreje porabiti. Med brezalkoholnimi pijačami sta bili najbolj priljubljeni krahrle in šabesa.
Meri se spominja, da je pogosto k njim zjutraj prihajala Krmelica, ki je naročila govejo juho in žemljo. Vsak dan je na kozarec vina prihajal tudi »en fin gospod s palico«. Ob nedeljah popoldne so zahajale k njim premožne družine iz Loke (Plantariči, Kašmani, Krekovi, Celearijevi, Burdychovi). Prišli so čez grad mimo Grebenarja, nato so se vračali domov čez Bodovlje in Puštal. Jedli so suho salamo, klobase, golaž ali vampe, za semenj pa tudi pohanega piščanca, potico, krofe, krhke flancate, pozimi ocvirkovco. Odrasli so pili vino ali pivo, otroci pa šabeso, krahrle ter malinovec z vodo ali sifonom. (po pripovedovanju Meri Bozovičar zapisala Ana Marija Miklavčič)
Meri Bozovičar se spominja tele anekdote: »Oti Burdych je enkrat naštimal Krapežu (drugi mož Savnikove Zvonke, urednik časopisa Tovariš) v žepe jedilni pribor. V gostilno sta hodila kvartat. Ko so se oblekli ob odhajanju, mu je rekel: »O, ti baraba, ti! A nimaš dosti doma vsega, da moraš tlele beštek krast? Da te ni sram!«
V gostilni danes nudijo dnevne malice, kosila, nedeljska kosila, domače kmečke jedi in ostale jedi po naročilu. Sprejemajo tudi zaključene družbe. Ena soba sprejme do 20, druga do 30 oseb.