Graščina Mala Loka stoji na vzpetini na mestu prazgodovinske naselbine, kjer so našli kamnito sekiro in kasnejše ostane rimskih grobov in poslopij.
Vitez Hartman Reifensteinski, ministerial Višnjegorskih, je med l. 1136 in 1169 podaril stiškemu samostanu svojo posest v kraju Loka (»Long«) pri Trebnjem, ki ga zgodovinarji postavljajo na področje Velike in Male Loke. Ob prodaji dela stiške samostanske posesti je reinskemu samostanu okrog l. 1400 pripadlo tudi 8 kmetij v Mali Loki.
Do 18. stoletja se je na Mali Loki zamenjalo pet lastnikov. L. 1715 je prešla v roke rodbine Wiederkehr, ki se je okoli 1609 priselila iz Švice v Ljubljano. Justina pl. Wiederkehr, hči zadnjega moškega potomca rodbine, in od 1865 edina lastnica posesti Mala Loka, se je l. 1853 poročila z Markom Terbuhovićem pl. Schlachtenschwert, častnikom avstro ogrske vojske iz Vojne krajine, ki si je plemiški naslov pridobil s 40 letno vojaško službo. M. Terbuhović se je po ženini smrti drugič poročil z njeno sestrično Marijo pl. Wiederkehr. Umrl je l. 1902. Evgen Terbuhović, eden izmed dedičev, je gradič s posestvom oktobra 1917 prodal deželi Kranjski.
Ob prodaji je deželni odbor vojvodine Kranjske v Ljubljani prevzel v upravo posestvo v zelo slabem stanju. Bila je vojna, še posebej neugoden čas za obnovo in revitalizacijo posestva. Primanjkovalo je vsega: sredstev za investicije, delovne sile in hrane. Oskrbništvo je moralo popravila opraviti brez finančne pomoči deželnega odbora, sredstva je pridobilo s sečnjo in prodajo lesa. 1. marca 1919 je deželna pristava prišla pod upravo Oddelka za kmetijstvo SHS in postala državno posestvo. V 20.-ih letih je program kmetijske politike državnim posestvom nalagal pospešen razvoj sadjarstva in vinogradništva. Na posestvu je bilo zaposlenih 9 stalnih delavcev: mlekar, vrtnar, 2 hlapca pri konjih, dva gospodarska pomočnika, kuharica, svinjarica in oskrbnik. Posestvo je imelo v knjižnici 16 strokovnih knjig in stalno naročenih 6 časopisov: Kmetovalec, Sadjar in vrtnar, Gospodarski list, Samouprava, Domoljub, Wirtschaftliche Zeitung.
10 let gospodarjenja na posestvu v državni lasti ni kazalo uspeha. Ljubljanska samoupravna oblast je v nameri, da bi veliko posestvo bilo donosno in graščina imela neki smisel, sklenila tu ustanoviti kmetijsko gospodinjsko šolo za kmečka dekleta. Za vodstvo se je obrnila na vrhovno predstojništvo šolskih sester v Mariboru, ki je na oglede na Malo Loko poslalo učiteljici iz ljubljanskega Marijanišča, s. Felicito Kalinšek in s. Izabelo Gosak. Opravili sta pregled vseh grajskih prostorov in gospodarskih poslopij in po njunem predlogu je oskrbništvo sestavilo seznam vseh potrebnih del in stroškov. Ker posestvo še ni imelo elektrike, so v načrtu del posebej omenili nujnost elektrifikacije in predlagali uporabo žage oz. vodne sile za malo hišno elektrarno.
Vir: Cecilija Žibert Banovinska kmetijsko-gospodinjska šola na Mali Loki pod vodstvom šolskih sester 1930-1945
Do 18. stoletja se je na Mali Loki zamenjalo pet lastnikov. L. 1715 je prešla v roke rodbine Wiederkehr, ki se je okoli 1609 priselila iz Švice v Ljubljano. Justina pl. Wiederkehr, hči zadnjega moškega potomca rodbine, in od 1865 edina lastnica posesti Mala Loka, se je l. 1853 poročila z Markom Terbuhovićem pl. Schlachtenschwert, častnikom avstro ogrske vojske iz Vojne krajine, ki si je plemiški naslov pridobil s 40 letno vojaško službo. M. Terbuhović se je po ženini smrti drugič poročil z njeno sestrično Marijo pl. Wiederkehr. Umrl je l. 1902. Evgen Terbuhović, eden izmed dedičev, je gradič s posestvom oktobra 1917 prodal deželi Kranjski.
Ob prodaji je deželni odbor vojvodine Kranjske v Ljubljani prevzel v upravo posestvo v zelo slabem stanju. Bila je vojna, še posebej neugoden čas za obnovo in revitalizacijo posestva. Primanjkovalo je vsega: sredstev za investicije, delovne sile in hrane. Oskrbništvo je moralo popravila opraviti brez finančne pomoči deželnega odbora, sredstva je pridobilo s sečnjo in prodajo lesa. 1. marca 1919 je deželna pristava prišla pod upravo Oddelka za kmetijstvo SHS in postala državno posestvo. V 20.-ih letih je program kmetijske politike državnim posestvom nalagal pospešen razvoj sadjarstva in vinogradništva. Na posestvu je bilo zaposlenih 9 stalnih delavcev: mlekar, vrtnar, 2 hlapca pri konjih, dva gospodarska pomočnika, kuharica, svinjarica in oskrbnik. Posestvo je imelo v knjižnici 16 strokovnih knjig in stalno naročenih 6 časopisov: Kmetovalec, Sadjar in vrtnar, Gospodarski list, Samouprava, Domoljub, Wirtschaftliche Zeitung.
10 let gospodarjenja na posestvu v državni lasti ni kazalo uspeha. Ljubljanska samoupravna oblast je v nameri, da bi veliko posestvo bilo donosno in graščina imela neki smisel, sklenila tu ustanoviti kmetijsko gospodinjsko šolo za kmečka dekleta. Za vodstvo se je obrnila na vrhovno predstojništvo šolskih sester v Mariboru, ki je na oglede na Malo Loko poslalo učiteljici iz ljubljanskega Marijanišča, s. Felicito Kalinšek in s. Izabelo Gosak. Opravili sta pregled vseh grajskih prostorov in gospodarskih poslopij in po njunem predlogu je oskrbništvo sestavilo seznam vseh potrebnih del in stroškov. Ker posestvo še ni imelo elektrike, so v načrtu del posebej omenili nujnost elektrifikacije in predlagali uporabo žage oz. vodne sile za malo hišno elektrarno.
Vir: Cecilija Žibert Banovinska kmetijsko-gospodinjska šola na Mali Loki pod vodstvom šolskih sester 1930-1945