Primestne vile, ki so jih gradili v 19. stoletju, so rezultat dolgotrajnega procesa preoblikovanja vile z vidika njene tipologije, funkcije in oblike. Latinska beseda villa je pomenila podeželsko hišo oz. kmetijo. Pri definiciji vile pa sta pomembna tako formalni kot funkcionalni vidik. Helena Seražin je v svoji diplomski nalogi na podlagi primerjav ugotovila, da se stavbo, ki oblikovno sicer ustreza definiciji vile, ne more umestiti med vile, če ni zadoščen tudi funkcionalni vidik.
Vile po funkciji ločujemo na podeželske in primestne. Podeželska vila je kot sedež zemljiške posesti nosila gospodarsko funkcijo, primestna vila ali villa suburbana pa je bila namenjena rekreaciji in počitku. Bistvena razlika med tema dvema vrstama vile je bila ta, da je imela podeželska vila poleg osrednje rezidence tudi druga pomožna poslopja in stavbe. Skupna značilnost, ki je za obe vrsti veljala do 19. stoletja, je uporaba vile kot sekundarno ali občasno bivališče.
Tipologija primestnih vil na Goriškem
Na Goriškem se od 16. stoletja dalje razvijata dva dipa vil, beneški in furlanski. Oba tipa sta se vsaj v nekaterih značilnostih pojavljala tudi po letu 1850. Za beneški tip vile, ki izvira iz beneškega tipa palače, je značilna petosna horizontalna in tridelna vertikalna delitev fasade, kubična oblika stavbe z balkonom, ter značilna notranjščina s salonom in dvema paroma skoraj kvadratnih sob ob strani tako v pritličju, kot v pianu nobile. Za furlansko vilo pa je značilna podolgovata stavbna masa z večosno glavno fasado in odprtim osrednjim prehodom na notranje dvorišče. Te vile so načeloma v globino krajše, pritlični del pa je pogosto namenjen gospodarskim prostorom. Močan vpliv na vile, ki so se gradile okoli sredine 19. stoletja, je imel tudi tip mestne palače. Takšne vplive lahko srečamo tudi v Gorici, kjer so predvsem palače družine Attems predstavljale pomembno iztočnico.
To so le nekatere osnovne značilnosti tipov, ki so pomembno vplivali na primestne vile, ki so nastajale v drugi polovici 19. stoletja v Gorici. V večini primerov gre za vile, pri katerih lahko najdemo določene elemente enega ali drugega osnovnega tipa. Po letu 1870 pa se vile tako po zunanjosti kot tudi po notranji razporeditvi prostorov velikokrat ne držijo več pravil, po katerih so nastajale vile v prejšnjih stoletjih. Z razmahom eklektičnega sloga ob koncu stoletja se je vez s tradicijo tudi dokončno prelomila. V nadaljevanju bom predstavil eno izmed lepših vil v Gorici, vilo Claudio, ki pa jo je odpihnila 1. svetovna vojna.
Villo je dal postaviti baron Paolo Suini, ki je bil po poklicu podmaršal v vojski. Doma je bil iz kraja Pieve d’Albignola blizu mesta Pavia. Posvetil jo je svoji ženi, od tod tudi ime za vilo. Načrte mu je 10. avgusta 1869 pripravil Lugi Resen, javni izvedenec na goriškem gradbenem uradu (Slika 9). Vodenje gradbenih del je bilo zaupano Francescu Rossiju. Vila je bila leta 1916 med prvo vojno povsem porušena. Danes na njenem mestu stoji vila Diamantina, zgrajena leta 1929, od prvotne arhitekture pa je ohranjen zgolj kamniti del ograje.
Vila Claudia se je gledalcu predstavljala kot impozantna zasebna arhitektura, za katero se tudi v načrtih uporablja italijanski termin palazzo villereccio, kar bi v prevodu pomenilo podeželski dvorec. Tloris vile je bil od vseh pregledanih načrtov vil najbolj natančno izdelan. Vsi prostori so na načrtih označeni s črkami, ob tlorisih pa se nahaja legenda s poimenovanjem posameznih prostorov. Tudi presek in prerez sta izredno skrbno izdelana. V nadstropju se je nahajal predvsem velik salon v pianu nobile ter moški in ženski sprejemni salon.
Po načrtih sodeč, je baron Suini gotovo poznal delo Carla Junkerja – njegov grad Miramare pri Trstu. Vila je bila tako kot miramarski grad srečna simbioza neogotskih in Rundbogenstil oblik, nosila pa je tudi tipične cine, ki običajno krasijo vrhove gradov in drugih utrdb.
Zgornji prispevek je prirejen iz diplomske naloge Vile v Gorici od leta 1850 do leta 1900, ki jo je mogoče prebrati oz. prelistati na domoznanskem oddelku Goriške knjižnice F, v knjižnici v upravni stavbi Goriškega muzeja v Solkanu ter v čitalnici Državnega arhiva v Gorici.