Načrta, ki se mi je bil v počitnicah l. 1922 ponesrečil, s tovarišem Francem nisva spustila iz vidika. Že takrat, ko sva se vračala vsa čemerna iz »gora dežja in megel«, da naslednje leto takoj zopet poskusiva srečo.
Ker je Lojze stopil v stan »hribolazcev – invalidov«, sva kot tretjega prav rada sprejela g. Ivana, mojega stanovskega tovariša, ki mi je že poprej enkrat izrazil željo, da gre z menoj na ledenike. Pisal sem mu tudi, da se za cepin, dereze in črne očali obrne na Lojza, ki mu bo vse to gotovo rad posodil.
Toda »delala« sva račun brez – Lojza.
»Hribolazec – invalid« mi je namreč sporočil, da pride k meni v Bohinj na oddih. »Nameraval sem sicer« mi je pisal, »iti v Split, da bi tam nogo kopal; toda mislim, da ji bo bolje storilo, ako jo ponesem na Triglav. Takoj naslednji dan pa dobim pismo od Ivana, v katerem mi je zaupal pod obvezo molčečnosti, da mu Lojze ne more posoditi potrebne opreme, ker namerava sam v _ Ture. »Preskrbel se je tudi že s potnim listom, ki ga da takoj »vidirati«, ako se mu noga na Triglavu dobro obnese. Prosim Te pa, da mu o tem ne črhneš niti besedice, ker mi je vse to povedal strogo zaupno.
Tako mi je pisal Ivan in jaz sem molčal………
Ker znam torej dobro zase ohraniti, kaj mi kdo zaupno pove, sem se torej silno – čudil, ko mi je Lojze tam gori nad Peklom v poteku najine triglavske ture razodel s skrivnostnim smehljajem na ustnicah, da ima potni list že v žepu…
Noga se je proti pričakovanju – namreč mojemu – jako dobro obnesla………
Zmenjeno je bilo , da se snidemo pri dopoldanskem vlaku na Jesenicah, in sicer zadnjo soboto v juliju. Ivan se je menda bal, da bi naju ne zgrešil, in je prišel že v petek k nama v Bohinj, v najhujšem dežju.
»Dobro smo začeli!« se zasmeje in obesi havelok na verando, kjer je že stala posoda, da se je vanjo odtekalo.
»Videl boš, da bo lepo,« se oglasi Lojze izza mize. »Danes bo se bo izlilo, jutri pa bo sijalo solnce. Sploh pa to ni naša stvar, ampak Jankova, ki je prevzel nalogo, da bo lepo vreme delal…………«
In res, ko smo prišli okoli desete ure v Dellach, je bilo že popolnoma jasno.
Ker je bila lepa mesečna noč in pred nedeljo, je bilo na trgu v gostilni pred pošto še precej moških, ki so kadili slab tobak in se pogovarjali o preteklih dobrih časih. Pozdravili so nas prijazno in vprašali, od kod in kam. Tožili so, da ni zaslužka, ker zaradi draginje ni tujcev, zlasti Italijanov, ki so minulo leto za svoje lire v teh krajih imenitno živeli.
No, draginjo smo mi takoj začutili, ko smo se pripeljali skozi »luknjo«. Parkrat si ugriznil, nato malo poplaknil, pa si že plačal na desettisoče.
Bili smo pa seveda tudi milijonarji, zato nas take »cehe« niso motile………
Onstran Wolfgangovega studenca se jame steza precej strmo vzpenjati. Ko postojimo slednjič nad bobnečim slapom potoka Gössnitz, smo se že precej ogreli. Mudili se pa nismo dolgo, marveč smo vzeli zopet pot pod noge in kmalu prišli na majhno, a lepo Bruchalpe. Tu zagledamo na veliki skali na eni strani črko G, na drugi pa L.
Vidite,« poduči nas takoj Lojze, »tu na levo se gre na Grossglockner, na desno pa na vse tri Leiterköpfe. Le poglejte jih: eden, dva tri. Mi gremo na levo.
In šli smo, dobro da samo nekaj minut. Ker se mi je sumljivo zdelo, da nas vodi steza stran od Grossglocknerja, vzamem »vodnika« iz žepa in ga vprašam, če gremo prav. Ta pa mi pove, da pridemo po tej stezi v Gössnitztal, medtem ko kaže puščica ‘s črko L v Leitertal, skozi katero smo bili namenjeni.
»Nazaj!« zakličem tovarišem. »Kje si pa dobil svojo razlago teh črk, Lojze?«
»Nikjer. Jaz sem si le tako mislil.«
»Kaj pa bi bilo, če bi šele čez par ur zapazili, da ne gremo prav?«
»Nerodno,« se je glasil njegov ravnodušni odgovor………
Za nami so stale megle še vedno ko zid, pred nami pa se je poskušalo celo nekoliko jasniti, zato smo globoko pod seboj zagledali Ködnitztal in pot, ki se vije proti Stüdlhütte.
Navzdol je šlo po strmem, z blatom namešanem grušču jako hitro. Ker pa nismo hoteli na višini izgubiti, smo zavili na desno ter lezli čez platasti greben Dolge stene (Lange Wand). Tu se nam odpre pogled na Ködnitzkees in na Wanitscharte, v kateri zagledamo Stüdlovo kočo (2803 m). Lovili smo se še precej časa po valovitih zelenih tleh, preden smo staknili stezo, ki nas je pripeljala na rob ledenika.
Ako bi bilo lepo vreme, bi bili prav lahko speljali svoj načrt, splezali nazaj na greben Dolge stene in prišli naravnost na Adlersruhe. Toda, od Kalsa sem so se jeli zopet valiti težki deževni oblaki in vrh tega bi nas gori nekje v zračnih stenah zajela noč. Kazalo nam torej ni nič drugega, kakor zateči se v Stüdlovo kočo. Zato se obrnemo ostro na levo po produ. Ko smo potem deloma po kamnih, deloma po sneženih mostovih prekoračili številne odtoke ledenika, stopimo slednjič na udobno stezo, ki se vije v neštetih ovinkih proti koči. Debele deževne kaplje so že naznanjale krepko ploho, ko smo prišli pod njeno varno streho.
Zunaj je grmelo, treskalo in lilo, v koči pa so imeli godbo in ples. »Damam« ni bilo treba sedeti, ker sta bili samo dve, oskrbnica in dekla, »gospodov« pa šest, štirje nosači in dva vodnika. Vrteli so se tako po kuhinji, da so ponve šklepetale in se stene tresle. Postrežba zavoljo »domače veselice« ni posebno trpela, čeprav smo videli, da bi oskrbnica rajši imela, če bi bili ta večer »ob svojem«.
Drugo jutro je bilo vreme tako, tako. Zahodnik je še vedno močno pihal in goram njihove meglene kučme sedaj privzdigoval sedaj zopet tlačil čez ušesa, kakor delajo nagajivi paglavci svojim slabšim tovarišem. Od Grossglocknerja se je videl samo še Luisenkopf, vse drugo je bilo zagrnjeno.
Ker nam ni drugega kazalo, smo si naprtili tisto breme, ki se mu pravi potrpežljivost, in odšli po strmi stezi proti Kodnitzkeesu………
Po debeli uri, odkar smo stopili v skale, smo zagledali pred seboj Erzherzog Johannhütte na Adlersruhe (3465 m)………
Šlo je mnogo laže in hitreje, kakor smo pričakovali; kajti skale so bile le tu in tam s snegom in ledom pokrite, zlasti Škrbina, »Glocknerscharte, die Beriichtigte«, je bila to pot popolnoma nedolžna. Naši »predniki« so sneg tako stlačili, da smo kar stekli čez kakor po brvi. Nato smo še nekoliko potelovadili po klinih, s katerimi so nekatere gladke skale ozalšane in bili smo pri križu, ki gleda daleč na okrog po devetih deželah.
Tu posedemo okrog križa ter čakamo, kdaj se nam bo kaj »odprlo«. Ker smo nad seboj videli popolnoma jasno nebo, smo bili prepričani, da se mora vsak hip kaj odpreti. In res, zdaj izgine megla in pred nami se pokažejo ledeniki s krasnim vencem gora. čudno, Kleinglocknerja, ki nam je bil tako blizu, nismo videli, pač pa Dreiherrenspitze in Zillertalske Alpe s Zuckerhüttlom. Kakor zid je stala megla nad škrbino in nam zakrivala vso vzhodno stran. Žal, da se nismo dolgo radovali razgleda; kajti megleno zagrinjalo je kmalu zopet padlo in se ni več vzdignilo. Zato smo se pa mi vzdignili in jo pobrali nazaj na Adlersruhe.
Razgled z Grossglocknerja je slaven zaradi njegove obsežnosti. Da se vidijo vse Vzhodne Alpe, je samo ob sebi razumljivo. Nekateri trde, da so opazili celo češki les in Karpate, pa mislim, da so nekoliko preveč videli. Vsaj jaz jih nisem videl, čeprav sem imel l.1899 naravnost idealen razgled. Nekateri pač tudi v navadnem življenju »vidijo« to, kar bi radi videli. Neka posebnost pa je to, da vidiš z Grosglocknerja neštevilno gora, planin, ledenikov, v dolino pa samo na dveh mestih: pri Staniski v Kalsertal in pri Heiligenblut v Molltal.
Nekaj posebnega je tudi barva neba. Če bi ne bil vedel, da je jasno, bi bil mislil, da je nebo prepreženo s temnimi oblaki, tako temna je bila nebesna modrina. Nekateri so menda videli celo ob belem dnevu zvezde, ker je sonce nekako medlo, pa tudi tega ne verjamem; jaz jih nisem videl, čeprav je bilo sonce res tako, da sem lahko vanj gledal. Zvezde ob belem dnevu sem videl samo enkrat v življenju, ko mi je neki »prijatelj« tako priložil, da se mi je vse zabliskalo pred očmi, kar nam je Bog obesil na nebo v razsvetljavo in veselje……..
Moj do podrobnosti izdelani načrt je bil ta, da bi šli še isti dan v Obenvalderhütte, naslednje jutro pa na Wiesbachhorn, pa je ta načrt padel v vodo.
Ker se je zopet začelo nekaj dvigati, sem šel pred kočo. Tu pride Ivan in mi pove, da sta se Lojze in France, ki sta bila vedno »solidarna«, uprla in slovesno izjavila, da ju nihče ne spravi tisti dan z Adlersruhe. Pač pa sta pripravljena in voljna, da gremo drugo jutro na vse zgodaj dol in potem naravnost na Wiesbachhorn. Meni sicer ta upor ni bil všeč, vendar ga nisem hotel s silo potlačiti; hotel ga pa nisem, ker ga nisem — mogel. Da, ko se je proti večeru zjasnilo in je zadnja megla izginila za Sonnblickom, sem se celo z njim kolikor toliko sprijaznil. Sedeli smo v lepi slogi na ploščatih skalah za kočo in pobožno gledali v ledeni svet. Ko se je pa sonce skrilo in nas je začelo neusmiljeno zebsti, smo se zatekli v toplo obednico. Čez dan pa se je vanjo nateplo toliko gostov, da smo bili stlačeni ko slaniki. Zato smo se kmalu podali na skupno ležišče.
Tam se spravi Lojze k oknu in se pripravi k šivanju. Ivan je namreč sedel, dasi neprostovoljno, a zato tem brezobzirneje za svoje elegantne črne hlače, na precej robato skalo, tako da se je na njegovi gladki črni polobli takoj odprlo precejšnje okence, skozi katero so pogledale radovedno bele »pižame«. To za gore povsem neprikladno oblačilo je sedaj Lojze sukal v rokah in delal z veščim očesom načrte, kako bi okno zaprl.
»Kje imaš pa ti svoje?« se obrne name, ki sem že skrbno zavil ležal med Francetom in Ivanom.
»Kaj?« vprašam ga začudeno.
»Hlače?«
»Ker sem ravno pri delu, zadelam še tebi tisto luknjico.«
»Hvala lepa, ni treba! Meni ne more platno na dan, ker imajo hlače dvojnato zadnjo plat. Sestra mi je namreč za vsa naključja prišila čez in čez veliko krpo, češ da glodam spredaj kosti, zadaj pa hlače.«
»Vendar je bolje, da ti jih zašijem; če ne, se mi natakneš na kak klin, kar je za hlače malo koristno in se nič ne prilega udom, ki so pod hlačami.«
In Lojze je šival……….
Po mojem načrtu bi bili morali naslednje jutro odriniti že iz Oberwalderhütte na Wiesbachhorn, pa smo na vse zgodaj v obednici na Adlersruhe čakali zvečer naročene kave. Ker je bilo še vse tiho in pozaklenjeno, grem ven, da bi sklical kje kako kuhinjsko umetnico. Stikal sem po hiši in krog nje, a nikjer nisem mogel do službujočih duhov v krilih.
Ko se vrnem v obednico, najdem tovariše v najboljšem razpoloženju.
»Kaj se tako smejete?« pravim nejevoljno; »ali je to kak dovtip, če plačamo zajtrk že naprej, priložimo tudi dobro napitnino, in vse zato, da bi kolikor mogoče zgodaj odšli: sedaj pa ni nikogar blizu.«
»Le potrpi malo, Janko; boš videl, kako hitro bo kava na mizi,« pravi France, vzame trobento, s katero dajejo znamenja, kadar je megla, in odide ven.
Kmalu zaslišimo glasno »tutanje« in čez nekaj minut je bila gospodinja že v obednici. Mislila je namreč, da so prišli novi gostje. Bila je sicer kaj neprijetno razočarana; pa si ni upala tega pokazati, in kmalu smo dobili zajtrk. Nato smo naložili svojo pokoro v obliki nahrbtnikov in odšli po Hofmannovi poti navzdol……..
Vreme je bilo lepo; a kljub temu nisem bil posebno dobre volje. Jezilo me je, da nismo že prejšnji dan šli v Oberwalder hütte in tako ostali pri prvotnem načrtu. Zato so bili pa tovariši toliko boljše volje. Zlasti ko smo zapustili kočo, ni bilo za mojim hrbtom — hodil sem prvi — smeha ne konca ne kraja, in Lojze je tako zadovoljno godel kakor medved, kadar zaloti panj medu.
»Pa res ne vem, kaj imate, da ste že celo jutro tako dobre volje.«
»In kako bi tudi ne bili?« mi odvrne Ivan. »Poglej tu doli krasno Pasterzo, na desni in levi te velikanske ledeniške lome in te ledene vrhove!«
»In mi celo nekaj vidimo, česar ti ne vidiš,« vtakne se tudi France vmes.
»Kaj neki?«
»Oh, nič posebnega,« mi pravi Lojze. »Saj veš, da sta novinca na polju ledu in snega, in sta vsa vesela, če le zagledata kje kako belo krpo.«
»Posebno na takem kraju, kamor najmanj spada, a se jako imenitno vidi,« pristavi Ivan, in vsi trije se zopet na ves glas zahehetajo.
»No, prešernost vas bo kmalu minila,« sem si mislil in se škodoželjno sam vase smejal; »le počakajte! Ko pridemo po kaki osemurni hoji na zadnje ledene strmine, pod vrh Wiesbachhorna, takrat se bom jaz smejal, vidva, France in Lojze, pa bosta sopihala in tudi Ivana bo morda zdelovalo.«
Žal, da se moja želja ni izpolnila …
Ko smo namreč preskočili zadnjo špranjo in prišli skozi Glocknerkar skoraj na rob Pasterze, zapazi Lojze studenec, poleg njega pa zeleno trato. Tu se je začela druga izdaja gori na Adlersruhe začetega »punta«. Na mehkih tleh, pri odprtih ribjih konservah in krasni medici, ki jo zna Ivan tako imenitno pripravljati, so moji tovariši brezobzirno sklenili, ta dan posvetiti postopanju in se potruditi kvečjemu v Obeerwalderhütte, češ da nam Wiesbachhorn tako ne uide.
Jaz sem spričo tolike nediscipliniranosti kar onemel in se večini vdal.
Onkraj Pasterze nas je vabila Hofmannova koča, ki je od daleč lepa videti kakor majhen gradič, od blizu pa je jako neprijazna. Ima pa krasno lego pod sočno zeleno strmino, ki se imenuje Gamsgrube, od koder je najlepši razgled na Grossglockner in njegovo okolico. Zato sem spravil takoj po prvi Lojzetovi pipici tovariše na noge in ubrali smo jo čez ledenik.
Pasterza se je čudovito blesketala v sončnem svitu. Tam, kjer smo jo preprečkali, je bila popolnoma kopna. Na vseh koncih in krajih so žuboreli večji in manjši potočki ter si kar sproti kopali strugo v ledu, dokler niso izginili v kaki razpoki. Špranje nas niso posebno ovirale. Kar je bilo ozkih, smo jih preskočili, širše pa smo obšli. Tako smo bili kmalu pri Hofmannovi koči……..
In res je bilo tam nad Hofmannovo kočo naravnost božanstveno. Le mislite si, da ležite lepo zložno na mehkih zelenih tleh in vas sonce toplo obseva s temnomodrega neba, na katerem ni videti najnežnejše meglice. Tik pred vami sniva večnolepa Pasterza, podobna mogočnemu veletoku, ki se je v istem hipu, ko ga je vzburkal silen vihar, spremenil v čisto srebro. V smeri proti Glocknerhausu vam sicer kmalu izgine izpred oči, zato pa je proti severu neomejen tisti krasni pogled na širno valovito bleščečo planjavo, iz katere štrle trije Burgstalli kakor mrki skalnati otoki v Ledenem morju. Nad to ledeno puščavo pa se dviguje ogromni Johannesberg (3475 m), na katerem ne zapazite niti najmanjše temne proge, tako čist in snežnobel je njegov ledeni oklep. Zopet in zopet pa vam uhaja pogled nazaj na Grossglockner in njegovo sosedo Glocknervvand (3730 m), ki v nepopisljivi lepoti z ledenega vznožja kipita proti nebu……..
Ker smo imeli do Oberwalderhütte samo dve uri hoda, se nismo posebno žurili. Pot nas je peljala precej časa po zelenem pobočju, nato pa smo zavili na ledeniško grobljo v vznožju golega žalostnega Fuscherkarkopfa (3370 m). Na levi smo imeli precej visok nasip, tako da smo hodili kakor po ozki soteski. Kmalu pa pri demo zopet na odprt prostor in pred nami se razgrne namah velikanski Oberster Pasterzenkeesboden. Tu je ledenik pokrival — kakor navadno — sneg in ozka sled nam je kazala med skritimi špranjami pot proti skalnatem otoku Gr. Burgstall, na katerem leži daleč na okrog vidna Obenvalderhütte (2965 m).
Ta koča je izmed najlepših planinskih domov, kar sem jih vi del. V pritličju prostorna obednica, v nadstropju lepe spalnice; razgled pa nad vse krasen. Vsa Pasterza tja do Franz Josefshohe in vsi vrhovi ob njenih bregovih leže pred teboj kakor na dlani. Izmed gora pa, ki obdajajo severni breg ledenika v krasnem polkrogu, je seveda najlepši Johannesberg, ki se vidi tako blizu, da bi kar z roko segel po njem.
Ko pridemo v kočo, zasedemo dve lepi sobi, si umijemo roke, oblečemo gala-srajce in gremo v obednico, kjer si je nekaj gostov obojega spola preganjalo čas z jedjo, pijačo, pa brezalkoholno, s šahom in knjigami.
Ko uredimo za silo svoje notranje razmere, mi pravi Lojze s čisto nedolžnim obrazom: »Janko, pojdi no tja in poglej na aneroid, če je barometer že kaj vstal.«
Vstanem in grem. Moral sem pa do nasprotne stene, kjer je visel velik lep aneroid, skozi vso sobo. Ko se vračam na svoje mesto, zapazim, da je vse hribovsko občinstvo postalo v hipu jako dobre volje, in da je vir tega razpoloženja najbrže — moja malenkost.
»Kaj me vsi gledajo in se tako zadovoljno muzajo?« vprašam tovariše.
»Ker si tako eleganten,« me poduči Lojze. »Taka srajca in plezalke, na katerih so celo podplati v franžah, to se ne vidi vsak dan in povsod.«
»Kaj se boš norčeval iz mene in iz mojih…«
»Nič norčeval! Kar je res, je pa res. Videti si kakor kak »Salon-Tiroler«, samo golih kolen ti manjka, zato se pa od zadaj … Toda kaj sem te že hotel prositi? Aha, že vem. Pojdi no gor v mojo sobo in prinesi mi žico, ki sem jo na oknu pozabil; zopet se mi je pipa zabasala. Vidiš, ti imaš še mlade noge, jaz sem pa star in težak.«
»Seveda, mlade noge, ki bodo čez leto dni že Abrahama dotekle,» ga oponašam in vstanem, da mu izpolnim željo. Ko se pa pri vratih ozrem nazaj, zagledam zopet same smehljajoče se obraze.
»Kaj neki imam na sebi, da se mi vsi reže?« si mislim, ko stopim po stopnicah, in se potegnem zadaj po hlačah. Tu otipljem naenkratnamesto kosmatega blaga nekaj čisto gladkega. V sobi slečem hlače in sedaj spoznam takoj, zakaj se mi vsi muzajo, ako me vidijo od zadaj, in zakaj je Lojze govoril gori pod Adlersruhe o velikih krpah.
Imel sem namreč zadaj našito veliko četverovoglato krpo iz belega platna.
Ker Lojza dobro poznam, sem takoj zaslutil, da se za tem skriva še kaka druga hudobija. Urno odparam krpo, in res se je moja slutnja uresničila. Zapazil sem namreč, da mi je porednež izrezal iz hlač velik kos gornje plasti in robove s tem nastale odprtine prav mojstrsko prišil na spodnje blago. To svojo »tatvino« je zakril z nedolžno krpo, s krivično pridobljenim blagom pa zakrpal – Ivanove hlače.
In to mi je storil moj dolgoletni planinski tovariš ter me tako izročil javnemu zasmehovanju. Take tovariše…
Pa naj rajši zamolčim, kaj je s takimi tovariši…
Janko Mlakar, Iz mojega nahrbtnika, MK 1972