Heinrich Weinberger je bil po narodni pripadnosti Jud. Izhajal je iz Ješina na Češkem, sicer pa je bil pooblaščenec firme Schick & Co na Dunaju. Leta 1929 je prišel v Celje in tu skupaj z več družabniki ustanovil tekstilno podjetje – Mehanična tkalnica „Metka”, d. z o. z., Celje. Tkalnica je imela svoje tovarniške zgradbe in upravno poslopje na Spodnjem Lanovžu. Podjetje je prvotno imelo samo mehanično tkalnico, nato pa je dobilo še barvarno in apreturo. Ko je leta 1938 iz družbe izstopila še zadnja družabnica (Greta Schonsky), je Weinberger postal edini lastnik podjetja.
Ker je v začetku leta 1941 postalo vse bolj očitno, da se agresiji Hitlerjeve Nemčije tudi Kraljevina Jugoslavija ne bo mogla izogniti, se je Weinberger začel pripravljati, da bi se pred nacisti pravočasno umaknil na varno, saj se je zavedal, kaj ga kot Juda čaka, če jim pade v roke. Tik pred nemškim napadom na Jugoslavijo (6. aprila 1941) se je zatekel najprej v Sarajevo, od tam pa je pred ustaško oblastjo zbežal v Dubrovnik, kjer so ga italijanske oblasti internirale. Ko se je po koncu vojne vrnil v Celje, je z začudenjem ugotovil, da je oblast njegovo podjetje zaplenila. Zaplembo je izrekla Mestna zaplembna komisija Celje, ki je bila po Zakonu o zaplembi imovine pristojna za zaplembo „nemškega” premoženja na podlagi odloka AVNOJ-a z dne 21. 11. 1944. Zaplembo je komisija izrekla z utemeljitvijo, da je Heinrich Weinberger oseba nemške narodnosti, čeprav je bilo njenim članom nedvomno še kako dobro znano, da je dejansko Jud, ne pa Nemec.
Na odločbo se je Weinberger pritožil na Okrožno zaplembno komisijo Celje. V njej je dokazal, da se nikoli ni imel za Nemca, da je njegovo podjetje poslovalo izključno v slovenščini in srbohrvaščini, da je v njem zaposloval Slovence in da so bili tudi vsi vodstveni delavci Slovenci. Z izjavami prič je tudi dokazal, da je z zaposlenimi lepo postopal in da je, preden se je iz Celja umaknil v Sarajevo, nameščencem odredil, naj iz vsote 300.000 Din, ki je bila deponirana pri Ljubljanski banki, delavcem redno izplačuje plače. Hkrati je tudi odredil, da se v slučaju prihoda Nemcev delavcem in nameščencem razdeli ves denar kot tudi blago iz skladišča. Mestni narodni odbor Sarajevo je v karakteristiki, ki jo je izdal za Weinbergerja, le-tega označil kot simpatizerja narodnoosvobodilnega gibanja.
Na podlagi teh dejstev je Okrožna zaplembna komisija Celje odločbo Mestne zaplembne komisije Celje razveljavila, vendar Weinbergerju podjetja kljub temu niso vrnili. Izvršitev odločbe Okrožne zaplembne komisije Celje je namreč zadržalo Okrožno tožilstvo v Celju, ki je zoper to odločbo vložilo nadzorstveno pritožbo. V njej je navajalo, da naj bi Weinberger iz službe neupravičeno odpustil slovenskega uradnika Ivana Šibila. Čeprav se je izkazalo, da to ne drži in da je Weinberger temu uradniku celo dal denarno pomoč, do vrnitve njegovega zaplenjenega podjetja ni prišlo. Ker se je Weinberger verjetno sprijaznil, da mu podjetja ne bodo nikoli vrnili, ga je 22. februarja 1946 z darilno pogodbo sam izročil Komunistični partiji Jugoslavije. Kmalu za tem se je verjetno izselil v Palestino.
