Horuk v nove čase

Godba je bila brez kapelnika do leta 1951, ko je godbenike prevzel v Trbovljah v rudarski družini rojeni Alojz Covnik.

Tudi on je postal rudar. Izgubil je zaposlitev in odšel na delo v francoske rudnike. Ob tem se je najprej ljubiteljsko ukvarjal z glasbo, kasneje se zaposlil kot poklicni glasbenik. Zaradi političnih razlogov je izgubil delo in se vrnil  k rudarskim godbenikom.  S slovenskimi izseljenci je ustanovil in tudi vodil pevski zbor Zarja.  Po vrnitvi v domovino se je zaposlil kot vzdrževalec proge v Zidanem mostu in se vključil v železničarsko godbo, katere vodja je postal  leta 1939. Leta 1942 so ga Nemci odpeljali v taborišče Dachau. Po vojni se je ponovno zaposlil v Zidanem Mostu, kjer je vodil železničarsko godbo v letih 1953-1975.

Vodstvo godbe je prevzel z velikim elanom in optimizmom, čeprav je imel le 13 godbenikov.  Po dveh letih so dobili nove uniforme in leta 1954 so imeli že 18 godbenikov in 16 naraščajnikov, ki jih je vzgajal Ferdinand Karat.  V dobrem letu pa se jih nabralo že 28 godbenikov. Uvedel je pouk resne glasbe in tako je godba pod njegovim vodstvom dosegala velike uspehe.

Prvi nastop pod njegovim vodstvom je bil za 1. maj 1951. Sodelovala je ob 100-letnici rudarske godbe v Hrastniku, na proslavi rudarske godbe v Zagorju ob Savi, na festivalu SVOBOD v Celju, proslavi v Vojniku, dvakrat v Novi Gorici in Velenju, kjer so udeležili tekmovanja godb in dosegli tretje mesto. Sicer pa redno prirejali  koncerte v laškem zdravilišču in na vrtu Savinje. 

Leta 1960 je godba prišla pod občinski sindikalni svet in  s tem  dobila novo ime Občinski sindikalni svet – godba na pihala Laško, 34 novih glasbil in nove uniforme.
A  se je kljub temu začel osip v številu godbenikov, ki  so začeli opuščati vaje, mlajši pa tudi prehajati k raznim ansamblom.
Kapelnik  Alojz Covnik se je zaradi navedenih razmer leta 1962 odločil, da odstopi.