Hotel Palace je zdraviliški kompleks s preloma 19. in 20. stoletja in predstavlja pomemben arhitekturni in kulturni spomenik. Mogočna zgradba v okolju izstopa po svoji lepoti in je simbol Portoroža kot zdraviliškega in turističnega mesta. Po prvotnem razcvetu in blišču je dolgo propadal, vse do dokončane obnove leta 2008, ko je ponovno začel obratovati v sklopu mednarodne hotelske verige Kempinski.
Začetki portoroškega turizma
Čeprav so zdravilne učinke morske vode in blata poznali že v 13. stoletju in so ju s tem namenom v Portorožu uporabljali že benediktinci, se je portoroški turizem zares začel, ko je piranski zdravnik dr. Giovanni Lugnani ob podpori piranskih solin leta 1879 pričel uporabljati učinke slanice in solinskega blata za izvajanje terapij. Gostje so takrat prihajali predvsem iz bližnjih krajev (Piran, Trst, Milje, Umag, Pula), saj v Portorožu ni bilo dovolj nastanitvenih kapacitet. Povpraševanje je začelo naraščati zlasti po izgradnji železniške proge Dunaj–Trst leta 1857.
Leta 1890 ustanovljena delniška družba Stabilimento balneare Pirano (tj. Kopališče Piran) je od solin odkupila stavbno zemljišče za izgradnjo zdravilišča in kopališča v Portorožu ter tako dala zagon portoroškemu turizmu. Ustanovni kapital družbe je bil 130.000 goldinarjev, razdeljenih na 1300 delnic in 70 delničarjev. Družba je zgradila prvi pravi hotel na slovenski obali, imenovan Allo stabilimento balneare (tj. Pri kopališču), kasneje preimenovan v Hotel Portorose. Ta hotel je ob izgradnji obsegal 80 sob s 120 posteljami, restavracijo, kavarno, terme in lastno kopališče.
Leta 1897 je bil Portorož z državnim zakonom razglašen za zdraviliški okraj, uvedena sta bila zdraviliški red in zdraviliška taksa. Takrat je Portorož prevzel vodilno vlogo pri razvoju obalne turistične ponudbe in postal pomembno avstroogrsko obmorsko letovišče z vsemi osnovnimi karakteristikami zdraviliških kopaliških naselij tega obdobja, in sicer so to: sprehajališče-promenada, zdraviliška dvorana, javno kopališče, terme, velik hotel s parkom, pomol z restavracijami in železniška postaja. Poleg tega pa se je lahko pohvalil še z letališčem. (Brglez, 14–15)
Leta 1908 je dr. Orazio Pupini v Portorožu odprl sanatorij za pljučne, srčne in revmatične bolezni. Tudi to je prispevalo k vedno večjemu zanimanju obiskovalcev za Portorož, poleg bližine Trsta, najpomembnejšega tovornega in potniškega pristanišča Avstro-Ogrske.
Zgodovina hotela Palace
Družbo Stabilimento balneare Pirano so sčasoma prevzeli avstrijski industrialci in njen sedež se je leta 1911 preselil na Dunaj. Družba je pomembno vplivala na izgled in razvoj Portoroža, njihova največja investicija pa je bila gradnja luksuznega hotela, ki bi nadomestil Hotel Portorose. Tako je nastal hotel z imenom Palace Kur Hotel, ki je bil zgrajen med leti 1908 in 1912, otvoritev pa je bila že leta 1910. Načrte je pripravil avstrijski arhitekt italijanskega porekla Johannes (Giovanni) Eustacchio, ki je načrtoval predvsem poslovne, stanovanjske in obrtne zgradbe, njegovi načrti pa so sledili poznemu historičnemu stilu z vplivi jugendstila. (Brglez, 20) Gradbena dela je izvedlo tržaško gradbeno podjetje Bruna & Depaoli.
Hotel je zgrajen v historičnem slogu 19. stoletja s secesijskimi dekorativnimi elementi, njegovi osnovni elementi pa so: mogočna fasada, pritlični trakt s skupnimi prostori in izjemen dekorativen slog notranjih prostorov. Monumentalna simetrična fasada, okrašena z venci rož, členjena z lizenami, pilastri z ornamentiranimi kapiteli, ki jih povezujejo polkrožni arkadni loki, celoto pa zaključujejo secesijske forme ograj, je mešanica neobaroka, historizma in secesije. (Vičar, 7)
Ob izgradnji je bil to najlepši in največji hotel na Jadranu, takoj za beneškim hotelom Excelsior. Palace Kur Hotel je bil razkošen hotel za najzahtevnejše goste, ki je poleg nastanitvenih kapacitet ponujal tudi blatne kopeli in terme, ki so bile s hotelom povezane z zaprtim hodnikom, ter velik bazen s slanico poleg hotela. Odprt je bil vse leto, imel je 176 sob z bogato opremo in kopalnicami, tri luksuzne salone, restavracijo, kavarno, reprezentativno sprejemnico in garaže. Imel je tudi električno napeljavo in dvigalo ter napravo za hlajenje prostorov. V njem je bila tudi edina cvetličarna v Portorožu, poleg tega pa je imel tudi teniško igrišče in kotalkališče. (Brglez, 20–24)
V pritličju je bila sprejemna dvorana z recepcijo, damski salon, salon za gospode, vzhodni salon in kristalna dvorana. Hotel je stal sredi razkošnega parka v središču Portoroža, na lokaciji nekdanje tovarne matične lužine. Park je bil povezan z osrednjo dvorano prek terase in stopnišč, raztezal pa se je vse do morja, skozenj pa je vodila obalna promenada.
Tvorile so ga različne, poleg mediteranskih zimzelenih tudi eksotične rastline, prepreden pa je bil z mnogimi ozkimi peščenimi stezami. Senco so zagotavljali pretežno iglavci.
Leto kasneje so dogradili veliko kopališče na plaži, nato pa še nov zdraviliški objekt, neposredno povezan s hotelom. Kopališče je imelo kabine za preoblačenje, pa tudi čuvaje in celotno hotelsko oskrbo. Pred 1. svetovno vojno je sicer v Portorožu obratovalo 31 hotelov in penzionov ter približno sto zasebnikov. Po odprtju hotela je obisk nenehno naraščal in tik pred vojno je Portorož dosegel rekord, ki je znašal 7.250 gostov.
Obdobje razvoja in razkošja pa žal ni dolgo trajalo, saj se je že dve leti po dokončni izgradnji hotela začela 1. svetovna vojna, ki je korenito spremenila način življenja. Infrastruktura sama sicer ni bila poškodovana, saj je bil Portorož v zaledju, ni pa minila brez posledic. Po vojni je Istra pripadla Italiji, ki pa ni imela posebnega interesa za vlaganje v portoroški turizem, saj je imela veliko drugih turistično razvitih obmorskih mest. Konkurenca je bila veliko večja kot v skoraj izključno celinski Avstro-Ogrski.
Konec dvajsetih let je udarila še gospodarska kriza in portoroški Palace v letih 1930–1931 ni obratoval, ker ni bilo zadostnega povpraševanja. Tudi po krizi se povpraševanje ni posebno povečalo, saj je bila konkurenca italijanskih in drugih istrskih obmorskih turističnih krajev premočna. Na obzorju pa je bila tudi 2. svetovna vojna.
Po koncu 2. svetovne vojne je Portorož spadal v cono B Svobodnega tržaškega ozemlja (STO) pod upravo Jugoslovanske armade, ki je zasedla 34 turističnih objektov za svoje potrebe, med njimi tudi hotel Palace. Ob ukinitvi STO in priključitvi cone B Jugoslaviji leta 1954 je bil Palace eden od šestih delujočih hotelov na slovenski obali.
V petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja je hotel Palace znova zablestel in nudil prenočišče mnogih znanim osebam tistega časa. Arhiv hotela hrani knjige domačih gostov od leta 1953, tujih gostov pa od leta 1965. Knjige so se gotovo vodile tudi prej, a so se skozi čas izgubile ali bile uničene. Znani in pomembni gosti hotela Palace so bili Josip Broz – Tito, igralec Marcello Mastroianni, direktor dunajske opere Herbert Alsen, pevka Rita Pavone, slikar Božidar Jakac, domnevno pa tudi režiser Orson Welles, igralec Yul Brynner, pevec Adriano Celentano in mnogi drugi. V letih 1955–1957 je v avgustu na terasi hotela vsak večer igral orkester pod vodstvom Mojmirja Sepeta ali Bojana Adamiča.
V Jugoslaviji se je spremenil tip turizma, spodbujalo se je delavski in letoviščarski turizem. V tem obdobju je bil Portorož deležen velikih sprememb predvsem po zaslugi arhitekta Eda Mihevca, ki je korenito posegel v tedanji izgled mesta in mu v veliki meri dal podobo, ki jo ima danes. Po njegovih načrtih se je v letih 1969–1971 promenadno pot spremenilo v glavno cestno povezavo, postavilo enonadstropne objekte na plaži in zgradilo sklop novih hotelov med starimi. Tako je bil prekinjen stik starih hotelov z morjem in promenado. Uničen je bil homogen videz mesta in Portorož je pridobil novo podobo v skladu z duhom časa. (Vičar, 6)
V tem obdobju se je investiralo predvsem v nove objekte, stare pa se je zanemarjalo. Po Mihevčevi prenovi Portoroža je število hotelskih gostov drastično upadlo, saj je hotel postal manj privlačen. Tako so ga leta 1980 prvič zaprli, začelo se je govoriti o obnovi hotela, leta 1981 pa je bil razglašen za kulturni spomenik kot edini ohranjen primerek secesijske hotelske arhitekture na Slovenskem. (Vičar, 8)
Tako je bil leta 1983 zaključen natečaj za obnovo hotela Palace, a do prenove ni prišlo zaradi pomanjkanja investitorjev. Konec osemdesetih let je s hotelom upravljalo podjetje Hoteli Palace, ki je imelo v lasti še hotele Grand hotel Palace, Apollo, Mirna in Neptun. Zaradi slabega vzdrževanja je hotel Palace naposled dokončno zaprl svoja vrata leta 1989. Na obljubljeno obnovo je moral čakati kar dvajset let, do leta 2008.
Leta 1991 je Medobčinski zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Piran objavil nove konzervatorske smernice za prenovo hotela, ki so kasneje obveljale pri obnovi 2005–2008. Hotel Palace je leta 1994 kot zaščitena stavba prešel v last občine.
V nadaljevanju se je med leti 1994 in 2002 za prenovo hotela v sodelovanju z občino potegovalo podjetje Toncity Pacific investicije, ki pa prenove ni bilo zmožno izvesti.
Leta 2002 je podjetje Istrabenz d. d. prevzelo družbo Hoteli Palace d. d. in postalo največji lastnik portoroških hotelov.
Leta 2003 je bila podpisana pogodba med podjetjem Istrabenz d. d. in Občino Piran za obnovo starega hotela Palace. Dela so se pričela 27. 10. 2005 in se zaključila leta 2008, ko sta družbi Istrabenz hoteli Portorož d. o. o. in Kempinski Hotels S. A. sklenili pogodbo, s katero je mednarodna hotelska veriga Kempinski prevzela vodenje in upravljanje hotela Palace za dvajset let. Obratovati je začel 18. 10. 2008 pod imenom Kempinski hotel Palace, pod katerim deluje še danes.
Prenova hotela Palace
V času zaprtja je bil hotel Palace prepuščen propadanju, v njem so potekale nelegalne zabave, zato je bil ob začetku prenove zanemarjen in popisan z grafiti. Ker je z Mihevčevo prenovo izgubil velik del parka in stik z morjem, je ostala spomeniško zavarovana samo osrednja hotelska stavba. Celotna fasada, razen severne, ki ni bila dodelana niti leta 1912, je predmet varovanja kulturne dediščine.
Inventar hotelskih sob, pohištvo, kopalniška oprema, zavese, tapete, okna, vrata ipd. niso bili dovolj ohranjeni, da bi se jih lahko primerno obnovilo, pa tudi skladali se ne bi več s sodobnimi standardi za luksuzne hotele, zato se je pri prenovi sledilo novim standardom. (Vičar, 10)
Pri obnovi je prišlo do sprememb v razporeditvi prostorov. Recepcija je zdaj na severozahodni strani hotela, kar je zadnji prostor v pritličnem traktu, in ne več v stari recepciji v glavni hali, kjer je zdaj restavracija. S tem se je izgubilo celovitost prostora, saj je nekdaj prvi prostor hotela postal zadnji prostor v pritličnem traktu, prekinjena pa je tudi prehodnost pritličnega trakta. Na vzhodni strani je bil dograjen prizidek, nov izgled ima tudi severna fasada. (Vičar, 14)
Vsi trije saloni so zdaj spremenjeni v bare in opremljeni s sodobnim pohištvom, kristalna dvorana pa je edini prostor, ki je v celoti obnovljen v originalni podobi. Park zaradi ceste ni mogel biti primerno obnovljen. Ostanek parka je strogo geometrično oblikovan, brez secesijskih in mediteranskih vplivov.
Po obnovi je Hotel Palace ponovno prevzel vlogo najelitnejšega hotela na slovenski obali in deluje kot petzvezdični luksuzni hotel v okviru mednarodne hotelske verige Kempinski.
Literatura
Brezovec, Tomi. »Razvoj hotelske ponudbe na slovenski obali.« V: Retrospektiva turizma Istre, ur. Metod Šuligoj, 111–142. Koper: Založba univerze na Primorskem, 2015.
Brglez, Alja et al. Portorož: zgodovina turizma in Hotela Palace. Ljubljana: Inštitut za civilizacijo in kulturo – ICK, 2005.
Vičar, Vesna. Hotel Palace v Portorožu: konservatorsko-restavratorska prenova: seminarska naloga. Ljubljana: [V. Vičar], 2010.