Šentlambert in Kotredež

Komaj si je za dva dni oddahnil od potovanja in dogodkov preteklega tedna, ponovno je moral v litijske hribe. V nedeljo, 28. aprila, je zboroval v Šentlambertu in Kotredežu. Bilo je slabo vreme, on pa napravljen za povsem pomladni, majski čas.

Ivan Cankar piše:

Strašno pa je bilo v nedeljo. Še danes, v torek so mi čevlji popolnoma premočeni. Navsezgodaj sem se odpeljal z vlakom v Zagorje. Gazil sem od postaje najprej po globokem blatu do vasi. Tam sem stoje popil en brinjevec – potem pa smo korakali celi dve uri po čevelj visokem snegu do gorske vasi Št. Lambert. Shod je bil originalen. Dobiti nismo mogli drugega prostora kot neko kmečko izbo; bila je natlačeno polna, ljudje so sedeli tudi na veliki kmečki peči. Prav med mojim govorom pozvoni poldan – in molili smo glasno in pobožno; molitev je vodil občinski sluga. Župnik falot je prejšnji dan zaklinjal kmeta, naj nam ne prepusti sobe ker ga bo drugače vzel hudič. Kmet pa je moža nagnal skozi vrata.

O tem shodu je pisal Rdeči prapor:

V nedeljo se je vršil v naši gorski vasi volilni shod, katerega se je udeležilo kljub slabemu vremenu nad 50 volilcev. Poročevalcu kandidatu Cankarju kakor tudi Sitterju so poslušalci z navdušenjem odobravali. Kandidatura je bila soglasno sprejeta. Volilci so prinesli tudi volilne listke s seboj in so takoj našega kandidata napisali. Gospod župnik pa, takoj ko je izvedel, da se bo vršil shod, je tekel ves zbegan k posestniku in mu žugal na vse načine, da ne sme dati prostora za take brezverce. A mož je naletel na odločnega pristaša naše stranke, ki mu je pokazal vrata. Ker se mu pa to ni posrečilo, je takoj brzojavil v Ljubljano po referenta in priredil on ravno ob isti uri nekak shod. Pri pridigi pa je zabavljal in vpil, da ne sme iti nobeden na tisti brezverski shod. A vse ni nič pomagalo. Št. Lambert bode naš kljub vsem hujskanjem, to se bode pokazalo tudi 14. maja.

Drugi poročevalec pa je o istem shodu zapisal:

Župnik v Št. Lambertu (Jože Plantarič) se je spustil v odprt boj in skušal vsekakor preprečiti socialno-demokratični shod v svoji samotni vasi. V kraju so bile tri krčme. Dosegel je, da gostilničarji niso dali prostora za shod. Toda nekateri kmetje so se bili vrnili iz Amerike, drugi so hodili pozimi v rudnik. Niso bili organizirani, brali so »Rdeči prapor«. Da prepreči sramoto, se je Franc Vozel odločil in dal na razpolago za shod svojo bajto. Župnik ga je na predvečer obiskal, ga zaklinjal in mu grozil s hudičem, kmet ga je postavil pred vrata. Sredi shoda je vstopil mežnar. Poslal ga je župnik. Učitelj ni upal blizu, čeprav bi rad slišal pisatelja …

Po shodu v Šentlambertu so se možje po isti strašni poti, kot jo imenuje Cankar, podali v dolino, nato pa zopet v drug kraj – Kotredež.

Ivan Cankar je o tem zapisal:

Mnogokrat smo bili v nevarnosti da se skotalimo navzdol. Moji spremljevalci so bili vsaj v škornjih – jaz pa v svojih čevljih na trakove! Komaj pridemo v Zagorje – okrog tretje ure – takoj spet v drugo smer po blatu in snegu do Kotredeža, ki je prav tako velika kot umazana vas. Trajalo je celo uro. Osupnilo me je, da je bil prostor – neka gostilna – docela prenapolnjen: Tesno stisnjenih je sedelo kakih 150 ljudi, skoro samih kmetov, ki so že dolgo čakali na nas. Shod je bil izvrsten; v tej vasi moj nasprotnik ne bo mnogo opravil. Nato sem si privoščil kuhanega vina, župan nam je dal svoj voz in peljali smo se nazaj v Zagorje, proti večeru pa na postajo. Bil sem truden, do kosti premočen (dež in sneg je šel nenehoma) in komaj sem bil v kupeju, sem tudi že zaspal.