Med brati Kuhar – Prežihovimi pobi, je bil Ivan zagotovo dolga leta po krivici prezrt. Ivan Kuhar, za domače Anza, je bil razgledan in zaveden kmet. Ker so se ostali bratje zgodaj raztepli po svetu, je Ivan ostal edina pomoč materi in očetu. Ostal je doma, pomagal na bajti in istočasno osebno in politično zorel. Žal so ga, še ne štiridesetletnega, nemški policisti ustrelili v globači v bližini domačije.
Ob 20. Kuharjevih dnevih in 80-letnici prve uprizoritve igre Koroška kmečka ovset iz Mežiške doline sta Mirko Osojnik in Bojana Verdinek združila moči in sestavila drobce iz življenja in dela Anzana Kuharja ter ob pomoči Občine Ravne in Prežihove ustanove izdala dragoceno monografijo Ivan Kuhar – Prežihov Anza: življenje in delo (1904–1944). Zgodba, ki jo prebirate, zvesto sledi poglavjem iz knjige.
Župan Občine Ravne na Koroškem in predsednik Prežihove ustanove, dr. Tomaž Rožen, je Knjigi na pot zapisal:
Družina Kuhar z najbolj znanim Lovrom Kuharjem – Prežihovim Vorancem je družina, ki je dala izjemen pečat Kotljam, naši občini in naši domovini. Vsi štirje Kuharjevi bratje so nam veliko dali – vsak na svojem področju. Veže jih ne samo ljubezen do domače pokrajine, ljudi in tradicije, ampak žal tudi to, da niso dočakali visoke starosti. Poleg sestre, ki je umrla v petem letu svoje starosti, je najprej med brati odšel prav Ivan Kuhar. Zaradi tega njegova besedna zapuščina ni obsežna. Toda iz tega, kar je navoljo, je popolnoma jasno, da je bil tudi on velik ustvarjalec, ki pa žal ni imel časa polno razviti svojega življenja in svojih talentov. Bil je domoljub, kmet in kulturni delavec. Gojil je ljubiteljsko kulturo našega podeželja. Tako je zaradi njega dobro ohranjena „koroška ovset” kot del naše etnografskezgodovine, naših običajev, na katere ne smemo nikoli pozabiti. Kulturna zgodovina je gradnik naše sedanjosti in če želimo razumeti današnji čas, moramo poznati svojo zgodovino. Iz nje se lahko marsikaj naučimo, zlasti če se je zavedamo in jo spoštujemo.
In teče življenje pod goro že stoletja. V tem prostoru je živel Ivan Kuhar, druga svetovna vojna mu je pod goro življenje tudi vzela – usmrtili so ga takratni okupatorji. Tako žal ni dočakal svobode, ki jo mi živimo že preko 70 let. Toda za časa življenja pod goro je pustil med nami pečat, ki ga odkrivamo s pričujočo knjigo – kot izraz spoštovanja preprostemu, srčnemu in ustvarjalnemu človeku, ki še živi v spominu ljudi. S knjigo o Ivanu Kuharju zapolnjujemo mozaik koroške besedne dediščine in prikaza naših velikih osebnosti, ki so gradili našo skupnost v času, ki jim je bil odmerjen, in v obdobju, ki so ga živeli.
Za izjemno delo se zahvaljujem avtorjema Mirku Osojnikuin Bojani Verdinek ter vsem, ki so sodelovali pri njenem nastanku; posebej pa družini Ivana Kuharja, ki je varuhinja spomina (na očeta, dedka, pradedka) in najmočnejša pričevalka o njem. Ponosni smo, da se jim lahko pridružimo v njihovih prizadevanjih s prispevkom skupnosti.
Avtorja, Mirko Osojnik in Bojana Verdinek, sta pri nastajanju zgodbe o Ivanu Kuharju sodelovala s številnimi informatorji in tudi inštitucijami.
Hvaležnost za sodelovanje pri nastajanju knjige najprej velja vsem informatorjem, ki so s svojimi pripovedmi osvetlili in obogatili naše vedenje o Ivanu Kuharju; posebej med njimi Ani Ristič in Danici Hudrap, ki sta z dodatnimi fotografijami, s koristnimi nasveti in popravki pripomogli k dokončni in pravilni osvetlitvi življenja in dela njunega očeta oz. deda, ter Mojci Petrič. Še posebej se morava zahvaliti Simoni Šuler Pandev iz Koroške osrednje knjižnice za posredovano obsežno in dragoceno gradivo in KPM – Muzeju Ravne za fotografsko gradivo in druge strokovne nasvete. Hvala Mariji Irmi Vačun Kolar za prvo strokovno branje, dragoceno diskusijo in pripombe. In tudi domačim, ki so radovedno in spodbudno spremljali počitniško delo.
