Ivan Malavašič, vsestranski ljudski umetnik, se je rodil leta 1927 v Rovtah. Leta 1950 se je poročil in si v Podlipi pri Vrhniki ustvaril dom in družino. Umrl je marca letos.
Po koncu druge svetovne vojne se je zaposlil v IU Vrhnika, kjer je delal 36 let. Prve kratke zgodbe je pisal za tovarniško glasilo Usnjar, po upokojitvi pa je pričel s pisanjem daljših besedil. S svojimi iskrenimi zgodbami, ki so delno tudi avtobiografske, je osvojil širok krog bralcev.[1]
[1] Ga. Nataša Oblak Japelj, knjižničarka domoznanskega oddelka, knjižnica Ivana Cankarja Vrhnika
Janez je užival službene počitnice. V svoji delovni organizaciji se je prvič prijavil za letovanje. Še nikoli ni videl morja, razen tistikrat, ko se je prvič in zadnjič podal v Trst. Pred leti – in še sedaj – je bila moda hoditi v Trst po razne potrebne in nepotrebne stvari. Pa se je tako tudi Janezek nekega dne odpravil tja, si tam kupil novo marelo, dva para spodnjih hlač in tri pare nogavic, se najedel špagetov in spil liter vina ter vse skupaj pretihotapil pod rodni krov.
No, ob obisku v Trstu je videl tudi morje. Ogledal si ga je od daleč s hriba, ko se je peljal z avtobusom nizdol, pa tudi od blizu v pristanišču. Smrdelo je in plast olja ter drugih odpadkov je krasilo površino sinjega Jadrana, ki spada pod sosednjo državo. Le kaj vraga vleče ljudi na morje, si je mislil Janez in spomnil se je na gnojnico za sosedovim hlevom.
Po tej enkratni dogodivščini Janez ni čutil nobenega posebnega hrepenenja po tem, da si gre gret svoje kosti na obale plavega Jadrana.
Pa da bi ga vrag! Počasi se je v njegovih kosteh pričel nabirati revmatizem. Precej dolga pot s kolesom in mopedom v tovarno; in to dan za dnem in leto za letom, prepih tukaj, ploha tam in se je nabralo vsega toliko, da je škripal, kakor njegov zarjaveli bicikl. Zato je nekega dne potrkal na vrata, na katerih je pisalo: DR. ta in ta. Dobil je pest tablet – dandanes so tablete alfa in omega – in še nasvet, da bi morje in sonce več koristilo njegovi revmi, kakor pa vse tablete od Bayerja do Plive. In tako se je – sicer brez posebnega veselja, bolj na prigovarjanje domačih – odločil za prve počitnice. In sedaj je tukaj. Morje je tukaj vse drugačno kakor v slavnem Trstu. Bolj čisto in toplo je. Parkrat je že namočil svoje kosti, in kar se jih drži, in vsak dan se je grel na soncu kakor martinček.
Danes pa se je podal čez hrib v mesto na koncu polotoka, da si ogleda njegove znamenitosti, si kupi olje za sončenje, razglednice in še to in ono.
Bil je v mestu in si ga ogledal po dolgem in počez in kupil kar je želel; nato se je usedel pred restavracijo, naročil pol litra refoška ter ga v miru popil, zraven pa je pisal razglednice domačim in znancem.
Počasi se je vračal preko hriba nazaj v počitniški dom. Ni se mu mudilo, do kosila je bilo še daleč, zato je hodil počasi in zraven premišljeval:
» Glej, kakšen živ žav vsepovsod. Po morju ljudje, motorni čolni, jadrnice, ob obali pa vse polno ljudi. Kopljejo se in se veselijo počitnic in sonca. Ej, kar škoda, da sem že bolj pri ta starih!«
In misel mu je splavala v mlada leta. Takrat ni bilo počitnic za ljudi, kot je on. Meja je rezala slovensko zemljo na dvoje in tukaj, kjer sedaj hodi, ni bilo prostora za slovenske ljudi. Tuje zastave so plapolale na ladjah in hišah. Pa tudi na tisti strani meje, kjer je živel on in ni bilo tujcev, si nisi mogel privoščiti počitnic. Ni bilo dela, in če ni bilo dela ni bilo denarja – ni počitnic. Počitnice so bile le za nekatere – za gospodo!
Praznik je bil, kadar so pri njih doma pekli kruh, praznik, ki se je ponovil le nekajkrat na leto. Danes je kruha, da se mnogi norčujejo iz njega. Vsepovsod ga vidiš – ne le na mizah! Po tleh, ob cestah, po stopnišču, celo po straniščih … O, ko bi vsi doživeli to, kar je on in kar so milijoni pred in med vojno in kar po nekaterih delih sveta še vedno doživljajo – drugače bi ravnali s kruhom. Včasih so košček kruha, ki je ponesreči padel na tla poljubili tako so ga spoštovali.
Ej, časi so se spremenili! Kakšno hrano imamo tukaj v počitniškem domu. Na ohceti ni bilo tako, ko se je ženil, da o časih, ko je bil mlad, niti ne misli; močnik, v obilicah krompir – včasih je primanjkovalo tudi tega. Danes pa se ljudje jeze in godrnjajo, če dobe pri mesarju le malo premastno meso ali če ravno zmanjka teletine. Ej, redko ga je včasih okusil. Saj pravi pregovor, da je včasih siromak jedel kurje meso le takrat, če je bil hudo bolan ali pa če je bila hudo bolna kokoš. In spomnil se je nekaterih iz kolektiva, ki godrnjajo prav sleherni dan. Nobena malica jim ni po volji. Včasih je sabo nosil le skorjo kruha in vesel je bil, da jo je sploh imel.
Ej, ne zavedajo se ljudje, kako dobro jim je! Ozrl se je po morju in na cesto pod seboj. Ladje, avtomobili … Janez ni imel avtomobila, pa vendar je bil zadovoljen; zdravo je hoditi peš, pravijo zdravniki, se je nasmehnil sam pri sebi.
Ravno pravi čas se je vrnil v dom. Sedel je za mizo, bil je čas kosila. Pri sosednji mizi je zagodrnjala ženska: »Že spet piščanci!« In moški za njegovim hrbtom se je jezil na krompir: »Kaj nimajo nič bolj primernega?« Janez je bil tiho. Pojedel je vse, kar so mu prinesli in kljub pecivu, ki ga je dobil po kosilu, je imel v ustih grenak priokus. Nekaj v vedenju soljudi se mu ni zdelo prav! [2]
Malavašič Ivan
[2] Usnjar, Počitnice, št. 109, julij 1978, str. 17