Premožnejši meščani so iskali prostor za svoje vile na obrobju mesta, kjer je bilo več prostora za vrtove. Vila na Trgu republike je nastala v začetku 20. stoletja. (Simič, 1997)
Izola je imela lekarno že leta 1815, vendar odtlej ni nenehno delovala. Leta 1864 v Izoli ni bilo lekarne. (Tome, 1993) Lekarnar v Izoli je bil Domenico Ravassini. Leta 1892 je obnovil najemniško pogodbo za lekarniške prostore, ki so bili v lasti občine. Lekarna je bila le pogodbeno vezana za izvrševanje zdravstvene službe. Lekarna je za prostore plačevala najemnino. (Kramar, 2003) Iz leta 1910 pa izvira reklamni oglas za lekarno Enrico Ravazini, v katerem je lastnik poleg običajnih zdravil ponujal tudi pomoč pri opeklinah, pripravke proti izpadanju las, žganje za lajšanje bolečin pri zobni gnilobi, mineralno vodo in drugo. Leta 1933 je bil lastnik lekarne Alla Speranza Edoardo Cruscio. Istega leta je postal izolski lekarnar Ettore Bradamante. Leta 1936 je bila izolska lekarna dobro založena. V njej so nudili tudi prvo pomoč, obvezovali rane in podobno.
V času cone B so lekarne zaradi posebnega položaja ozemlja ostale v zasebni lasti. V Izoli sta bili dve lekarni. Lastnik prve je bil Edoardo Cruscio. Po njegovem odhodu v Trst je lekarna trikrat zamenjala lastnika, nato pa je postala družbena. Lekarno Vascotto je po lastnikovi smrti prevzela njegova hči, po njeni izselitvi v Trst pa so jo dokončno zaprli. Aprila 1949 so ustanovili sanitetno skladišče, delniško družbo s sedežem v Izoli, ki je z zdravili zalagala lekarne, zdravstvene domove in živinozdravnike v Slovenskem primorju. (Tome, 1993)
Pripravila Damjana Špik
Viri:
1. SIMIČ, S. (1997). Izola = Isola. Ljubljana : IKI – Institut za komunikacije in informatiko
2. KRAMAR, J. (2003). Izola : mesto ribičev in delavcev. (Ponatis iz leta 1989). Koper: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko: Znanstveno-raziskovalno središče Republike Slovenije: Lipa
3. TOME Marinac, B. (1993). Občina Izola, V Ljubljani: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete