Janez Krstnik Kersnik se je rodil leta 1783 v Mostah pri Žirovnici. Bil je prijatelj Čopa in Prešerna. Postal je prvi slovenski univerzitetni profesor za fiziko in kemijo. Bil je izjemno priljubljen in je na liceju predaval vse do svoje smrti. Njegov god naj bi licejski ljubljanski dijaki (gimnazijci) praznovali s petjem in baklami pod Turnom (grad Tivoli) ali na Rožniku v latinskih, slovenskih in nemških pesmih. Na liceju je služboval do smrti. Pouk na liceju je bil sicer v nemškem jeziku, a je vedno našel način, da je v učencih budil zavest in ljubezen do domačega jezika. Ko pa je leta 1848 dobila slovenščina večjo veljavo v javnosti in šolah, je bil prvi, ki je začel na ljubljanskem liceju za širšo javnost predavati v slovenskem jeziku. Da je bil Janez Kersnik res cenjen, priča tudi pesem „Venec hvaležnosti in spoštovanja Gospodu Janezu K. Kersniku…”, objavljena ob njegovem godu v Novicah l. 1844 (št. 27). V naslednjih letih so izhajale podobne hvalnice Kersniku v Novicah z naslovom Kresni žarki. Tako ga je po njegovi smrti 1850 proslavil kot naravoslovca v Ljubljanskem časniku v Kresnih žarkih tudi Janez Trdina. Sam se sicer ni literarno udejstvoval kot njegov vnuk Janko Kersnik, je pa pomembno vplival na svoje sodobnike. Poročil se je z Marijo Matovic italijanskega rodu, ki mu je rodila devet otrok, ki jih je vzgojil v zavedne Slovence. Skoraj vse sinove je dal šolati. Sin Jožef je bil oče pisatelja Janka Kersnika.
