Jenkova ulica v Novem mestu se od leta 1930 imenuje po slovenskem pesniku in pripovedniku Simonu Jenku. Pred tem se je imenovala Šolska ulica, še prej pa Pri frančiškanih. Poteka od Glavnega trga mimo stare gimnazije (današnje Glasbene šole Marjana Kozine) in frančiškanske cerkve sv. Lenarta. Ulica ima dve hišni številki.
Simon Jenko se je rodil 27. oktobra 1835 v revni kmečki hiši v Podreči na Gorenjskem. Od leta 1847 do 1853 je obiskoval gimnazijo v Novem mestu, zadnji dve leti pa v Ljubljani. Njegov stric, pater Nikolaj, ki je služboval kot profesor na novomeški frančiškanski gimnaziji, ga je vzel k sebi in tako družino rešil skrbi za nadarjenega fanta. Vseh šest let, preživelih v Novem mestu, je Simon stanoval pri dijaški gospodinji Mariji Dular na današnjem Prešernovem trgu 13. Kot novomeški dijak je bil odličnjak in največkrat sploh najboljši v razredu. Pod vodstvom izobraženega strica p. Nikolaja je veliko bral, se učil tuje jezike, postal zaveden Slovenec, v Novem mestu pa je začel pisati tudi prve pesmi.
Po preselitvi v Ljubljano je postal član vajevcev, dijakov, ki so osnovali skrivni leposlovni list Vaje. Po maturi je v Celovcu študiral bogoslovje, a se kmalu preusmeril na študij prava na Dunaju, ki ga ni končal. Že v Novem mestu in kasneje na Dunaju se je preživljal kot domači učitelj, po vrnitvi v domovino leta 1863 pa je služil v advokatskih pisarnah v Kamniku in Kranju.
Jenko je najpomembnejši lirski pesnik med Prešernom in slovensko moderno. Pisal je domoljubne, ljubezenske, razpoloženjske in satirične pesmi. Med domoljubnimi so najbolj znane Slovenska zgodovina, Adrijansko morje in pesem Naprej, ki je bila dolgo slovenska narodna himna. Cikel ljubezenskih pesmi Obujenke je posvetil svoji mladostni ljubezni in pesniški muzi Leopoldini Kuraltovi, ki jo je spoznal v svojem novomeškem gimnazijskem obdobju kot domači učitelj njenih bratov na gradu Turnu pri Semiču. Leopoldina – Lavoslava, kot jo je pesnik imenoval v svoji slovanski navdušenosti, se je kasneje poročila v Novo mesto, njen pozabljeni nagrobni spomenik pa je bil po zaslugi novomeške knjižnice rešen pred propadom na pokopališču v Ločni in je danes postavljen v spominskem parku ob knjižnici. Med zadnjimi Jenkovimi pesniškimi deli je cikel Obrazi (»slike« iz narave), ki predstavlja vrh slovenske realistične poezije. Leta 1864 (z letnico 1865) je izšla njegova edina pesniška zbirka Pesmi.
Jenko se je krajši čas ukvarjal tudi s pripovedništvom ter objavil tri povesti: Spomini, Tilka in Jeprški učitelj, kjer je mojstrsko upodobil čudaške značaje v kmečkem in malomeščanskem okolju.
18. oktobra 1869 je, hudo bolan in star 34 let, umrl v Kranju.
Po njem se imenuje Jenkova nagrada, ki jo podeljuje Društvo slovenskih pisateljev za najboljšo pesniško zbirko.
Po preselitvi v Ljubljano je postal član vajevcev, dijakov, ki so osnovali skrivni leposlovni list Vaje. Po maturi je v Celovcu študiral bogoslovje, a se kmalu preusmeril na študij prava na Dunaju, ki ga ni končal. Že v Novem mestu in kasneje na Dunaju se je preživljal kot domači učitelj, po vrnitvi v domovino leta 1863 pa je služil v advokatskih pisarnah v Kamniku in Kranju.
Jenko je najpomembnejši lirski pesnik med Prešernom in slovensko moderno. Pisal je domoljubne, ljubezenske, razpoloženjske in satirične pesmi. Med domoljubnimi so najbolj znane Slovenska zgodovina, Adrijansko morje in pesem Naprej, ki je bila dolgo slovenska narodna himna. Cikel ljubezenskih pesmi Obujenke je posvetil svoji mladostni ljubezni in pesniški muzi Leopoldini Kuraltovi, ki jo je spoznal v svojem novomeškem gimnazijskem obdobju kot domači učitelj njenih bratov na gradu Turnu pri Semiču. Leopoldina – Lavoslava, kot jo je pesnik imenoval v svoji slovanski navdušenosti, se je kasneje poročila v Novo mesto, njen pozabljeni nagrobni spomenik pa je bil po zaslugi novomeške knjižnice rešen pred propadom na pokopališču v Ločni in je danes postavljen v spominskem parku ob knjižnici. Med zadnjimi Jenkovimi pesniškimi deli je cikel Obrazi (»slike« iz narave), ki predstavlja vrh slovenske realistične poezije. Leta 1864 (z letnico 1865) je izšla njegova edina pesniška zbirka Pesmi.
Jenko se je krajši čas ukvarjal tudi s pripovedništvom ter objavil tri povesti: Spomini, Tilka in Jeprški učitelj, kjer je mojstrsko upodobil čudaške značaje v kmečkem in malomeščanskem okolju.
18. oktobra 1869 je, hudo bolan in star 34 let, umrl v Kranju.
Po njem se imenuje Jenkova nagrada, ki jo podeljuje Društvo slovenskih pisateljev za najboljšo pesniško zbirko.
