se je predstavil s proznim sestavkom Pozdrav čez makova polja in Pesmijo o sreči.
Pozdravi čez makova polja
Naključje je, da je moj rodovnik prepleten z družino pokojnega višjega oficirja avstrijske armade na soški fronti. Bil je to B. Szlavik, ki je tam na kraških gmajnah med Trstom in Gorico, vsekakor na Soški fronti, v kraju Straus izgubil glavo. Nekje v sredini prve bojne črte je nadziral položaj svoje enote in zadel ga je topovski strel, ki mu je dobesedno odtrgal glavo. Pokopali so ga z vojaškimi častmi, najprej na fronti, potem pa prekopali v družinsko grobnico v Gradcu. Država mu je ponudila tudi plemiški naziv »Edel von Strausina«, ki ga je posthumno sprejela njegova družina in zato vplačala zajeten znesek. Kolikšna pa je bila čast družine in kolikšna izguba družinskega očeta za žalujočo vdovo in dva sinova, srednješolca, pa občuti in lahko izrazi le družina.
Prvi od sinov se je pozneje poročil s sestro mojega očeta. Tako sin kot moj oče sta bila gojenca vojaške srednje šole v Mariboru. Za služenje cesarju v prvi svetovni vojni sta bila premlada, za vojaka v drugi svetovni vojni prestara. Imela sta srečo, da nista svoje glave nosila na bojišče za državo, katere ozemeljski cilji so navadno tuji človekovemu življenju. Ni jima bilo dano dokazovati »vse za vero, dom, cesarja« kakor so dokazovali bojevniki na našem Krasu, na vrhu Škabrijela, Šmihela, Sabotina, na Doberdobu ali pa slovenski bojevniki na vzhodni fronti v Galiciji.
Prijateljske vezi v Štanjelu pa mi povedo, da so bili v družini Kobal iz Štanjela leta 1915 vpoklicani oče in njegova sinova, oba mlajša od 20 let. Bojevali so se na vzhodni fronti proti generalu Brusilovu in Kozakom. Zimske razmere na bojišču so brata dušile, podobno kot številne druge vpoklicane Slovence. Domačinom Rusom pa so pisane na kožo in avstrijska vojska je premagana. Od 5000 jih ostane 500. Na bojišču sta se brata obiskovala, če sta le utegnila in se podpirala, vendar ko je dan po boju starejši brat obiskal mlajšega, mu je ta v naročju umrl, saj je bil ranjen v glavo s strelnim orožjem. Brat ga je pokopal in mu postavil križ, usmerjen proti domovini.
Na soški fronti pa so Italijani šli v boj s klici »avanti Savoia«. Nanje spominja monumentalna grobnica za več kot sto tisoč mrtvimi v Sredipolju. Po številu vojakov, topništva in ostale opreme premočno laško vojsko je vodil general Cadorna z moštvom častnikov. Vodstvo je delovalo neusklajeno in ima na vesti velike italijanske izgube, kakor je pozneje ocenil feldmaršal Rommel.
Velike zasluge za zmagoviti preobrat na soški fronti, preboj pri Kobaridu, ima med drugimi (Otto von Below in Krafft von Dellmensingen) Hrvat, rojeni Ličan, sicer pa rojak iz Vojne krajine, avstrijski general Svetozar Borojevič von Bojna. On je tenkočutno varoval svoje vojake in bojna sredstva ter kljub nasprotni premoči uspel večkrat zmagati. Na Soči je vodil fronto od Banjšic proti Trstu. Kot poveljnik je bil pravo nasprotje strategije generala Cadorne. Namreč strahovite in nekontrolirane topovske priprave in napadov pehote v valovih, po kateri je tudi smrt iz avstrijskega orožja kosila v valovih.
Soška fronta po 888 dneh pade, nasprotnik v grozi in strahu pred nepoznanim orožjem beži do Piave. Po vendar poraženi ne izgubi ozemlja, nasprotno, po Rapalski mirovni pogodbi pridobi pokrajine, ki jih doslej ni posedoval.
Bliskovite in uspešne strategije na soški fronti je uporabljal tudi mlad nemški oficir Erwin Rommel, ki je vrhunec svojih vojaških uspehov doživel v naslednji II. sv. vojni in kot feldmaršal izgubil glavo v Hitlerjevih vojaških intrigah. Borojevič, eden zaslužnih zmagovalcev na soški fronti, pa je desetletje pozneje skoraj pozabljen in reven umrl na Koroškem.
Od bojnih strupov pomorjeni nasprotniki pri Kobaridu umolknejo, država jim postavi grobnico, objokuje jih družina, sorodstvo, na koncu pa zbledi tudi njihovo ime na spomeniku.
Pomislimo, da borbeni uspehi na bojišču niso odločilni, večkrat je odločilna taktika in strategija in pogajanja za okroglo mizo, torej misel in beseda.
Za svobodo, Pod svobodnim soncem, Na svoji zemlji, Tujega nočemo, svojega ne damo, so domoljubni pozivi. Domovina je ena, nam vsem dodeljena, in eno življenje in ena smrt. Svobodi predani, za borbo smo zbrani, in kaj je življenje in kaj je smrt. Bodočnost je vera!, kdor zanjo umira, se dvigne v življenje, ko pade v smrt! Nam v zgornjih stihih sporoča naš veliki pesnik Oton Župančič. Vendar pa, kakor kdo in kakor kdaj, na poti skozi življenje do smrti. Zaupati velja le zaupanja vrednemu vodji.
Ko se ustavijo sovražnosti, ko zmanjka streliva in volje za boj, se veliki zmagovalci usedejo za mizo. Razdelijo ozemlje poražencev in preživele po svoji presoji, po presoji velikih. Začne se novo obdobje miru in svobode! Prvo seveda obnova, da lahko položiš glavo na mehko in hrbet na toplo. Nujnost je delati zato da preživiš, kar pa po premisleku pač ni svoboda in življenje.
Prvi pogoj humanega življenja je mir, da človek ki ustvarja, v miru lahko uživa sadove dela. Drugi pogoj pa je upanje, da bodo veliki voditelji tudi tako preudarni, da ne bodo svobode enih vodili v škodo svobode drugih. Ker zgodovina nas uči, da vedno in povsod neki osebki v družbi postanejo veliki in v imenu večine vodijo svoje manjšine v napredek, ki je drugim ovira. Da bodo veliki pravični kot Bog, ki je najvišji princip in nedoumljivi um, ki zajema svojo moč menda iz vesolja. Zato mu verjamemo.
Vojna je način poravnavanja medsebojnih razmerij z uporabo orožja. V vojni se zgodijo mnoge krivice, ki jih pozneje ne moremo več popraviti. Zato, ljudje! Opustimo vojne in uporabimo diplomatska pogajanja. Na mestu orožja misel in beseda. Saj za ta namen je ustanovljena in deluje OZN.
Vendar spopad, ki bi lahko postal tretja svetovna vojna, trka na naša vrata. Nasproti so si skrajneži islamske vere in uživači zahoda. Oboji so sebičneži. Seveda poenostavljeno. Revni proti bogatim, fanatiki proti tehnologom, jasnovidci proti iluzionistom. Spet poenostavljam. V imenu miru in svobode spravimo nasprotnike za pogajalsko mizo in proč od orožja.
Kateri izmed modrih državnikov bo okrenil kolo zgodovine? Da bo vojno končal, še preden bi se začela! Da prepir dveh, o tem kdo ima prav, ne prerase v spopad narodov, religij ali družbenih razredov. Kdo bo prvi z mislijo, besedo in spoznanjem uredil nesporazum , ki grozi z uporabo orožja? Postavil ogledalo odgovornim voditeljem!
Naključje je, da je moj rodovnik prepleten z družino pokojnega višjega oficirja avstrijske armade na soški fronti. Bil je to B. Szlavik, ki je tam na kraških gmajnah med Trstom in Gorico, vsekakor na Soški fronti, v kraju Straus izgubil glavo. Nekje v sredini prve bojne črte je nadziral položaj svoje enote in zadel ga je topovski strel, ki mu je dobesedno odtrgal glavo. Pokopali so ga z vojaškimi častmi, najprej na fronti, potem pa prekopali v družinsko grobnico v Gradcu. Država mu je ponudila tudi plemiški naziv »Edel von Strausina«, ki ga je posthumno sprejela njegova družina in zato vplačala zajeten znesek. Kolikšna pa je bila čast družine in kolikšna izguba družinskega očeta za žalujočo vdovo in dva sinova, srednješolca, pa občuti in lahko izrazi le družina.
Prvi od sinov se je pozneje poročil s sestro mojega očeta. Tako sin kot moj oče sta bila gojenca vojaške srednje šole v Mariboru. Za služenje cesarju v prvi svetovni vojni sta bila premlada, za vojaka v drugi svetovni vojni prestara. Imela sta srečo, da nista svoje glave nosila na bojišče za državo, katere ozemeljski cilji so navadno tuji človekovemu življenju. Ni jima bilo dano dokazovati »vse za vero, dom, cesarja« kakor so dokazovali bojevniki na našem Krasu, na vrhu Škabrijela, Šmihela, Sabotina, na Doberdobu ali pa slovenski bojevniki na vzhodni fronti v Galiciji.
Prijateljske vezi v Štanjelu pa mi povedo, da so bili v družini Kobal iz Štanjela leta 1915 vpoklicani oče in njegova sinova, oba mlajša od 20 let. Bojevali so se na vzhodni fronti proti generalu Brusilovu in Kozakom. Zimske razmere na bojišču so brata dušile, podobno kot številne druge vpoklicane Slovence. Domačinom Rusom pa so pisane na kožo in avstrijska vojska je premagana. Od 5000 jih ostane 500. Na bojišču sta se brata obiskovala, če sta le utegnila in se podpirala, vendar ko je dan po boju starejši brat obiskal mlajšega, mu je ta v naročju umrl, saj je bil ranjen v glavo s strelnim orožjem. Brat ga je pokopal in mu postavil križ, usmerjen proti domovini.
Na soški fronti pa so Italijani šli v boj s klici »avanti Savoia«. Nanje spominja monumentalna grobnica za več kot sto tisoč mrtvimi v Sredipolju. Po številu vojakov, topništva in ostale opreme premočno laško vojsko je vodil general Cadorna z moštvom častnikov. Vodstvo je delovalo neusklajeno in ima na vesti velike italijanske izgube, kakor je pozneje ocenil feldmaršal Rommel.
Velike zasluge za zmagoviti preobrat na soški fronti, preboj pri Kobaridu, ima med drugimi (Otto von Below in Krafft von Dellmensingen) Hrvat, rojeni Ličan, sicer pa rojak iz Vojne krajine, avstrijski general Svetozar Borojevič von Bojna. On je tenkočutno varoval svoje vojake in bojna sredstva ter kljub nasprotni premoči uspel večkrat zmagati. Na Soči je vodil fronto od Banjšic proti Trstu. Kot poveljnik je bil pravo nasprotje strategije generala Cadorne. Namreč strahovite in nekontrolirane topovske priprave in napadov pehote v valovih, po kateri je tudi smrt iz avstrijskega orožja kosila v valovih.
Soška fronta po 888 dneh pade, nasprotnik v grozi in strahu pred nepoznanim orožjem beži do Piave. Po vendar poraženi ne izgubi ozemlja, nasprotno, po Rapalski mirovni pogodbi pridobi pokrajine, ki jih doslej ni posedoval.
Bliskovite in uspešne strategije na soški fronti je uporabljal tudi mlad nemški oficir Erwin Rommel, ki je vrhunec svojih vojaških uspehov doživel v naslednji II. sv. vojni in kot feldmaršal izgubil glavo v Hitlerjevih vojaških intrigah. Borojevič, eden zaslužnih zmagovalcev na soški fronti, pa je desetletje pozneje skoraj pozabljen in reven umrl na Koroškem.
Od bojnih strupov pomorjeni nasprotniki pri Kobaridu umolknejo, država jim postavi grobnico, objokuje jih družina, sorodstvo, na koncu pa zbledi tudi njihovo ime na spomeniku.
Pomislimo, da borbeni uspehi na bojišču niso odločilni, večkrat je odločilna taktika in strategija in pogajanja za okroglo mizo, torej misel in beseda.
Za svobodo, Pod svobodnim soncem, Na svoji zemlji, Tujega nočemo, svojega ne damo, so domoljubni pozivi. Domovina je ena, nam vsem dodeljena, in eno življenje in ena smrt. Svobodi predani, za borbo smo zbrani, in kaj je življenje in kaj je smrt. Bodočnost je vera!, kdor zanjo umira, se dvigne v življenje, ko pade v smrt! Nam v zgornjih stihih sporoča naš veliki pesnik Oton Župančič. Vendar pa, kakor kdo in kakor kdaj, na poti skozi življenje do smrti. Zaupati velja le zaupanja vrednemu vodji.
Ko se ustavijo sovražnosti, ko zmanjka streliva in volje za boj, se veliki zmagovalci usedejo za mizo. Razdelijo ozemlje poražencev in preživele po svoji presoji, po presoji velikih. Začne se novo obdobje miru in svobode! Prvo seveda obnova, da lahko položiš glavo na mehko in hrbet na toplo. Nujnost je delati zato da preživiš, kar pa po premisleku pač ni svoboda in življenje.
Prvi pogoj humanega življenja je mir, da človek ki ustvarja, v miru lahko uživa sadove dela. Drugi pogoj pa je upanje, da bodo veliki voditelji tudi tako preudarni, da ne bodo svobode enih vodili v škodo svobode drugih. Ker zgodovina nas uči, da vedno in povsod neki osebki v družbi postanejo veliki in v imenu večine vodijo svoje manjšine v napredek, ki je drugim ovira. Da bodo veliki pravični kot Bog, ki je najvišji princip in nedoumljivi um, ki zajema svojo moč menda iz vesolja. Zato mu verjamemo.
Vojna je način poravnavanja medsebojnih razmerij z uporabo orožja. V vojni se zgodijo mnoge krivice, ki jih pozneje ne moremo več popraviti. Zato, ljudje! Opustimo vojne in uporabimo diplomatska pogajanja. Na mestu orožja misel in beseda. Saj za ta namen je ustanovljena in deluje OZN.
Vendar spopad, ki bi lahko postal tretja svetovna vojna, trka na naša vrata. Nasproti so si skrajneži islamske vere in uživači zahoda. Oboji so sebičneži. Seveda poenostavljeno. Revni proti bogatim, fanatiki proti tehnologom, jasnovidci proti iluzionistom. Spet poenostavljam. V imenu miru in svobode spravimo nasprotnike za pogajalsko mizo in proč od orožja.
Kateri izmed modrih državnikov bo okrenil kolo zgodovine? Da bo vojno končal, še preden bi se začela! Da prepir dveh, o tem kdo ima prav, ne prerase v spopad narodov, religij ali družbenih razredov. Kdo bo prvi z mislijo, besedo in spoznanjem uredil nesporazum , ki grozi z uporabo orožja? Postavil ogledalo odgovornim voditeljem!
Pesem o sreči
Naj pripeka sonce, naj pada sneg
ko lezeš v jamo ali rineš v breg,
loviš ravnovesje po ozkih poteh,
ljubiti izbrano nikdar ni greh.
Ljubezen je plemenit nagib,
naj bo očem večine skrit.
Srečni par, svilena nit ju veže,
dva kot eden v ljubezni mreže.
Ko vodiš ljudi po poti neznani
ne čakaj, da te sreča predrami,
sam se spremeni in sreča postani,
upajočim oznani, mir naj bo z vami.
Žarek sreče te v trenutku obsije,
že v naslednjem, iz objema izvije,
a ko sprejemaš, v par podeliš,
si pravi sopotnik in v raju živiš.