Še vedno je bilo primarno praznovanje v družini, ki je bilo navadno istega dne kot rojstni dan. Takrat so se družinski člani zbrali pri skupnem kosilu ali večerji, slavljencu voščili in ga obdarovali. Individualna voščila so bila v nekaterih družinah že zjutraj, ko so družinski člani prvič srečali slavljenca, obdarovanje pa je navadno sledilo popoldne, ko so bili vsi skupaj.
Praznovanja rojstnega dne v službi, s sodelavci so bila sprva »skromna« in omejena na skupno druženje v času malice, kasneje pa se je oblikovalo posebno praznovanje v krogu poklicnih kolegov. »Začelo se je tako, da si prinesel krofe, pa smetano za kavo, pa kakšno čokolado, pa smo mal poklepetal. Pol smo dodal še piškote in peciva, potem so tiste, ki majo kmetije, začele kar šunke in narezke nosit, pol so pa je male ohceti ratale. Bistvo pa je blo, da smo mal posedel in kakšno besedo rekl, kar drugače ni bla zmeraj priložnost.« Tradicija te družabnosti se nadaljuje v današnjem času in je odvisna od posameznika in od kolektiva, ki mu ta pripada. »Jst v službi ne bi nič nardila, ker je rojstni dan moj osebni pravnik in bi povabila tiste, ki so men všeč, ampak bi bla pol pa zamera in bi me postran gledal.« Po vzoru starejših so v 80-ih letih tudi otroci pričeli s praznovanjem v šoli. »Pripravla sem mu piškote, bonbone in sokove in to je pol v šolo nesu, kjer so se potem otroci z učiteljico posladkali.«
