Silvo Karo se sploh še ni dobro ohladil od uspeha na gori Torre Egger, a je že sanjal nove smeri. Z Janezom Jegličem sta že na poti domov sklenila, da se sama lotita južne stene Cerro Torreja, ki je zbujala strah in spoštovanje. Že sam dostop do vznožja je zahteven, kajti globoko zorana njiva serakov, ki se spuščajo na ledenik, ne omogoča varnega dostopa.
Leto 1987 se je začelo s Himalajo in odpravo na Lotse Šar. Na odpravi jih je spremljalo izredno slabo vreme, neprestani močni vetrovi jih niso spustili preko 7500 metrov. Silvo je takrat spoznal, da ga klasični načini odprave ne veselijo tako kot plezanje v navezi.
Potovanje, ki ga je Johan združil s poročnim, se je začelo oktobra 1987. Ob prihodu so jih spet lepo sprejeli naši izseljenci in počutili so se kot doma. Dostop do vznožja južne stene je bil dolg in nevaren. Imela sta dve možnosti – levo po razbitem ledeniku Adela ali tik pod El Mochom, kar je bilo tudi nevarno. Odločila sta se za El Mocho.
Prav južna stena Cerro Torreja je poskrbela za test vztrajnosti, o katerem sta z Jegličem posnela film Cerro Torre – South Face, ki je prejel nagrado srebrni encijan za najboljši alpinistični film na festivalu v Trentu v Italiji. Osvojitev južne stene Cerro Torreja je bila morda najtežji trenutek v njuni alpinistični karieri. Tako slabega vremena v vseh treh predhodnih obiskih Patagonije nista doživela. Vsak dan ju je ob vstopu v steno skrbelo, kaj je čez noč narava naredila z vrvmi. Na poškodovanih mestih vrvi sta neprestano delala vozle. Vrv je tudi presekalo in namesto napredovanja v steni sta morala prvi raztežaj preplezati še enkrat. Čiščenje in popravljanje vrvi jima je vzelo ogromno časa. Sčasoma je stena postajala vse bolj previsna, kmalu je zabrnela tudi 16-milimetrska filmska kamera. Silvo si je izboril kamero in 500 metrov filma na nacionalni TV Slovenija. Na njiju so padali kosi ledu in kamenja, tekla je voda, zasuvalo jima je snežno votlino. Zelo se je poznalo, da sta bila tokrat le dva in ne devet kot na prvi odpravi na Cerro Torre, ko se je delo razporedilo. Vmes sta se odločila podaljšati odpravo še za en mesec in zamenjati letalske karte. Proti koncu decembra sta bila že močno zdelana, od žimarjenja so ju pošteno bolele roke, porabljala sta veliko energije. Vreme se je ves čas poigravalo z njima. Vse skupaj je mejilo že na norost. A nova smer je bila osvojena – Cerro Torre: nova smer v južni steni (ABO+, 6b/A4, 80°, 1200 m). Tri mesece je trajala zgodba z južno steno. Silvo Karo v avtobiografiji piše, da sta naredila napako decembra 1987, ko sta že bila na robu stene, a sta hotela preveč, in sicer novo smer splezati vse do vrha.
Karo je po tem še veliko plezal po domačih stenah Julijcev. Opravil je nekaj hitrih povezovalnih vzponov, na primer 6. avgusta 1988 je začel z Varianto Aschenbrennerja, sestopil po razu Travnika, sledila je smer Hudeček-Juvan in sestop po smeri Hudnik-Prevc v Veliki Mojstrovki. Bilo je tudi nekaj prvenstvenih smeri: Weed Killer, Vroči živci, potem zimskih ponovitev: Smer mladosti v Vršacu in zimska prvenstvena v Travniku, Marija na belem produ, pa tudi v športnem plezanju je držal ritem nekje med osmo in deveto stopnjo.
