Prazgodovinsko naselje je nastalo na obsežnem terasastem območju desnega brega reke Idrijce. Naselbina je bila odprtega tipa (brez obrambnega zidu), zgrajena na prisojnih pobočjih grebena s tremi vzpetinami (Cungovim in Munihovim kukom ter Miriščem), ki so poleg rek nudila naravno zaščito.
V tem obdobju je naselje postalo tudi središče halštatske skupnosti. Bilo je načrtno zasnovano in urejeno s strogim notranjim redom. Prostor, kjer so gradili, so predhodno zravnali in vsekali v položno pobočje, da je ustrezal velikosti načrtovane stavbe. Stavbarji takratnega časa so gradili tako, da so čim bolj izkoristili naravne danosti okolja. Tako so vedno en vogal hiše postavili proti vetrovni (severni) strani. Če pa so bile stavbe porušene ali poškodovane (npr. požari), so nove postavili na starih temeljih. Tak način gradnje se je obdržal skozi celotno žlezno dobo. Stanovanjska poslopja so gradili na vzhodnem predelu naselbine, na zahodu pa so svoje mesto imele obrtniške delavnice, ki so se razlikovale od bivalnih hiš. Naselje je bilo razdeljeno z ulicami in je imelo urejen kanalizacijski sistem.
Hiše
Stavbe so bile skoraj kvadratnih oblik, večinoma so obsegale približno 25m2, nekatere pa so bile tudi enkrat večje. Obsegale so od enega do treh prostorov, ki so bili med seboj ločeni s predelnimi stenami. Večji del je služil za bivanje, manjši pa za shrambo ali vežo.
Kjer je bil hišni temelj globlje vkopan, so ob robovih gradbene jame postavili kamniti zid, ki je preprečeval zdrs pobočja ter hkrati onemogočal dostop vlagi, ki bi sicer hitreje načela leseno konstrukcijo stavb. Večina drenažnih zidov je bila zgrajena iz lomljencev. Obstaja pa tudi izjema, pri kateri je tak zid narejen iz pokonci postavljenih plošč.
Gradnja je potekala tako, da so na poravnano površino postavili pravokoten temelj iz kamnov brez maltne vezave. Nanj so položili temeljna bruna, ki so nosila pokončno postavljene podporne stebre. Stene so sestavili iz vodoravno poleženih tesanih plohov ali okroglih brun. Zaenkrat še ni ugotovljeno, kako so bruna vezali med seboj v vogalih.
V razkošnejših hišah je bil stenski omet ilovnat ter ponekod tudi bogato okrašen z geometrijskimi liki v tehniki vreza ali nanosa plastičnih reber. Tla so bila večinoma prekrita s tolčeno glino. Redkeje pa so uporabljali neobdelane kamnite plošče ali lesen pod.
Severovzhodni del hiše je bil najgloblje pod zemljo, zato tudi najmanj primeren za bivanje in kot tak najverjetneje namenjen shranjevanju posodja.
Spodnje bruno v steni je imelo skrbno pripravljeno ležišče, široko od 30 do 40 cm. Zloženo je bilo iz ene vrste lomljenih ploščatih neobdelanih kamnov, katerih gladke površine so bile obrnjene navzgor, tako da je bila površina čimbolj ravna. (Svoljšak, 1974)
Ognjišča so bila lahko okrogla ali pravokotna, narejena iz oblic, ki so bile premazane s plastjo ilovice. Hišni inventar je obsegal preprostolončeno posodje, svitkaste glinene podstavke in orodje. Ta kuhinjska posoda je bolj funkcionalna, grobo obdelana, težja, debelejša, stabilnejša in neokrašena v primerjavi s tisto, ki so jo polagali v grobove. Ta je ponavadi kakovostno izdelana. Poleg tega so v hišah imeli tudi statve, s katerimi so izdelovali tkanine za svoja oblačila.
Vse zgoraj našteto kaže na visoko urejenost kulture bivanja vseh družin v naselbini. (Zgodovina Slovencev, 1979)
Hiše
Stavbe so bile skoraj kvadratnih oblik, večinoma so obsegale približno 25m2, nekatere pa so bile tudi enkrat večje. Obsegale so od enega do treh prostorov, ki so bili med seboj ločeni s predelnimi stenami. Večji del je služil za bivanje, manjši pa za shrambo ali vežo.
Kjer je bil hišni temelj globlje vkopan, so ob robovih gradbene jame postavili kamniti zid, ki je preprečeval zdrs pobočja ter hkrati onemogočal dostop vlagi, ki bi sicer hitreje načela leseno konstrukcijo stavb. Večina drenažnih zidov je bila zgrajena iz lomljencev. Obstaja pa tudi izjema, pri kateri je tak zid narejen iz pokonci postavljenih plošč.
Gradnja je potekala tako, da so na poravnano površino postavili pravokoten temelj iz kamnov brez maltne vezave. Nanj so položili temeljna bruna, ki so nosila pokončno postavljene podporne stebre. Stene so sestavili iz vodoravno poleženih tesanih plohov ali okroglih brun. Zaenkrat še ni ugotovljeno, kako so bruna vezali med seboj v vogalih.
V razkošnejših hišah je bil stenski omet ilovnat ter ponekod tudi bogato okrašen z geometrijskimi liki v tehniki vreza ali nanosa plastičnih reber. Tla so bila večinoma prekrita s tolčeno glino. Redkeje pa so uporabljali neobdelane kamnite plošče ali lesen pod.
Severovzhodni del hiše je bil najgloblje pod zemljo, zato tudi najmanj primeren za bivanje in kot tak najverjetneje namenjen shranjevanju posodja.
Spodnje bruno v steni je imelo skrbno pripravljeno ležišče, široko od 30 do 40 cm. Zloženo je bilo iz ene vrste lomljenih ploščatih neobdelanih kamnov, katerih gladke površine so bile obrnjene navzgor, tako da je bila površina čimbolj ravna. (Svoljšak, 1974)
Ognjišča so bila lahko okrogla ali pravokotna, narejena iz oblic, ki so bile premazane s plastjo ilovice. Hišni inventar je obsegal preprostolončeno posodje, svitkaste glinene podstavke in orodje. Ta kuhinjska posoda je bolj funkcionalna, grobo obdelana, težja, debelejša, stabilnejša in neokrašena v primerjavi s tisto, ki so jo polagali v grobove. Ta je ponavadi kakovostno izdelana. Poleg tega so v hišah imeli tudi statve, s katerimi so izdelovali tkanine za svoja oblačila.
Vse zgoraj našteto kaže na visoko urejenost kulture bivanja vseh družin v naselbini. (Zgodovina Slovencev, 1979)
