Od začetka 16 st. naprej so ob Hublju, tisti naravni danosti, ki je s svojo vodno silo omogočila razvoj mehanične proizvodnje v Ajdovščini in Šturjah, nastali številni obrati: od mlinov, fužin pa do pivovarne in proizvodnje testenin. V prvi polovici 19. stoletja se je z ustanovitvijo prve bombažne tekstilne tovarne v slovenskem prostoru Ajdovščina srečala z masovno proizvodnjo in s pravili mednarodnega kapitala. Industrija je postopoma zaznamovala celotno podobo mesta. Povzročila je urbanistični in demografski razvoj kraja, ki se je tako iz dokaj nepomembnega naselja spremenilo v enega izmed središč Vipavske doline.
Tudi po drugi svetovni vojni je bila Ajdovščina pomembno industrijsko središče. Velike tovarne in podjetja so dajala delo tisočim družinam iz vse doline. V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja so imela največja podjetja (Fructal, Primorje, Tekstina, Lipa, Mlinotest) skupaj vsaj 5.000 zaposlenih. Nekatera od njih so zrasla tako rekoč iz nič in so s požrtvovalnostjo ter iznajdljivostjo zaposlenih postala pomembni nosilci razvoja občine. Pretekla tri desetletja so zaradi različnih vzrokov, včasih počasi, včasih sunkovito, pripeljala do propada ali vsaj precejšnjega krčenja večine teh velikih tovarn in podjetij. Splošno kovinsko podjetje, Lipa, IKA in Primorje so tako prenehali obstajati, druga podjetja so se bolj ali manj uspešno prestrukturirala. Nastajati je začelo nekaj novega. Tudi iz znanja bivših zaposlenih je zraslo veliko manjših podjetij, ki se razvijajo in uspešno delajo naprej in pišejo novo zgodbo ajdovskega podjetništva.
Ne gre pa pozabiti, da so »fabrke« pripomogle k podobi in identiteti celotne zgornje Vipavske doline. To niso bili le prostori, kjer se je proizvajalo blago, ponujale so veliko več: sponzorirale so športne klube, sooblikovale krajino, prispevale v dobrodelne namene, izdajale časopise … Pogosto so pomenile več kot le delo in vir zaslužka. Svojim zaposlenim so nudile možnost letovanja v objektih, ki so jih zgradile, ponujale so jim varnost, gradile njihovo identiteto in ponos.
Pri zbiranju spominov nas je zanimalo, kako so zaposleni gledali na svoje delo in vsakdan v »fabrkah«, kako so se spoprijemali s spremembami in se nanje prilagodili. Arhivi, časopisni članki in letna poročila podjetij nam nudijo veliko materiala za preučevanje tega dogajanja, vendar vsem tem »javnim« dokumentom manjkajo zgodbe posameznikov. Ravno osebne pripovedi, občutki in spomini na delo, spomini na odnose, ki so se spletali, so tisti, ki se najhitreje izgubijo.
Želeli smo, da izkušnje in zgodbe zaposlenih ne bi ostale neizpovedane in bi poniknile v megli bližnje prihodnosti.
Spomini so bili zbrani v mesecu oktobru leta 2016 v Lavričevi knjižnici Ajdovščina v sodelovanju z Goriškim muzejem in Goriško knjižnico Franceta Bevka.