8. maja 2021 je minilo 80 let od izida prve številke ilegalnega humorističnega lista Kapucinski toti, ki so ga na skrivaj izdajali slovenski zaporniki v kapucinskem samostanu v Celju.
Nemška okupacija Celja in raznarodovalna politika
6. aprila 1941 so nemška letala bombardirala Beograd, sledil pa mu je kopenski napad na Kraljevino Jugoslavijo. Že tako šibka obramba jugoslovanske vojske je kmalu razpadla in nemška vojska je brez odpora hitro prodrla globoko na slovensko ozemlje in 11. aprila zasedla Celje ter okoliške kraje. Okupirano Celje je nova nemška oblast umestila v začasno pokrajinsko upravno enoto Spodnja Štajerska s središčem v Mariboru in že čez nekaj dni uvedla civilno upravo.
Cilj nemške okupacije je bila izguba etične samobitnosti Slovencev in popolna germanizacija Štajerske, ki naj bi bila izvedena v roku petih let. Prepovedali so vse, kar je bilo slovenskega. Germanizacijo dežele naj bi dosegli s fizičnim iztrebljanjem slovenskega prebivalstva, izganjanjem Slovencev, naseljevanjem nemškega prebivalstva in germanizacijo preostalih prebivalcev. Nemški okupator je načrtoval izgon od 220.000 do 260.000 Slovencev, vendar so jih zaradi novonastalih razmer izgnali le 65.000, kar je predstavljalo približno 10 % celotnega prebivalstva pod nemško okupacijo. Prvi so na vrsto za izgon prišli zavedni Slovenci, izobraženci in priseljenci, ki so se na to območje priselili po letu 1914. Nato pa še prebivalci obmejnega pasu ob Sotli in Savi, ki je bil predviden za nemško kolonizacijo. Izgnance so najprej zajeli in odpeljali v lokalne zapore in taborišča, od koder so jih izgnali v Nemčijo, na Hrvaško in v Srbijo.
Do prvih množičnih aretacij v Celju je prišlo v noči s 16. na 17. april, sledile pa so jim še aretacije v manjših krajih. Aretirance so najprej nastanili v celjski mestni kasarni in kapucinskem samostanu, nato pa so jih del premestili v mestni zapor, t. i. Stari pisker, kjer so bili zaprti preostali aretiranci s celjskega območja. Aprila 1941 je okupator tako aretiral 300 oseb iz Celja in 250 iz okolice.
