Najštevilčnejši ter obenem najrevnejši prebivalci Posočja so bili v začetku 18. stoletja manjši kmetje, kajžarji in različni kmečki posli, ki razen hiše in zaplate zemlje običajno niso premogli ničesar drugega.
Osrednji prostor »hiše« je predstavljalo nizko ali nekoliko dvignjeno ognjišče, s katerega se je dim dvigal naravnost pod slamnato ostrešje, saj stropa v najrevnejših hišah še ni bilo. Kuhinjsko posodje je bilo preprosto in maloštevilno. Večino jedi so skuhali v kotlu, obešenem nad ogenj, kruh pa so pekli na ognjišču pod lončeno ali železno pokrovko obloženo z žerjavico. K ognjišču je običajno spadalo še par lončenih in železnih loncev ter zglavnik in trpiš, ki sta služila za podlaganje polen in odlaganje loncev. Skromno pohištvo je bilo leseno in večinoma nizko. Edini visok kos je v nekaterih »hišah« predstavljala omara s predali in policami namenjena shranjevanju živil. Na zidni polici ali v enem izmed kotov pa je stal lesen škaf z vodo. Od drugega pohištva so uporabljali večinoma le trinožnike, preproste klopi in mize, postelj pa najrevnejši kmečki prebivalci tedaj še niso poznali. Večino del in vsakdanjih opravil so namreč opravili čepe, spali pa so zunaj na senu in v listju, ali pa na preprostih zasilnih ležiščih, ki so jih uredili na ilovnatih ali kamnitih tleh edinega večjega bivalnega prostora, ki ga je hiša premogla.
Tudi bivališča premožnejših kmetov so bila v času tolminskega punta še vedno pritlična in pretežno lesena, nekateri bolj podjetni pa so že bivali v zidanih hišah, ki so zagotavljale večje udobje in višji bivanjski standard. Boljše hiše so imele več ločenih prostorov. Gradnja je bila kvalitetnejša in je že vključevala tudi dekorativne elemente, tako da je stavba že na zunaj pričala, kakšnega stanu je njen lastnik.
Najpomembnejša novost, ki se je najprej uveljavila pri premožnejših kmetih, pa je bila uvedba črne kuhinje in ločene izbe s krušno pečjo. V vhodni veži, ki je bila v novejših hišah že delno ali pa v celoti obokana, je ob steni še vedno stalo kamnito ognjišče, ob njem pa se je nahajalo ustje krušne peči. Ta je stala v sosednjem, glavnem prostoru hiše, v izbi, ki je bila najtoplejši, najsvetlejši in največkrat tudi največji prostor kmečke hiše. Črna, prepišna in zadimljena je bila tako samo veža oziroma črna kuhinja, ostali prostori, kjer so se večinoma zadrževali in spali člani družine, pa so bili neprimerno boljši od tistih, v katerih so bivali člani najrevnejših kmečkih družin.
Razlike med revnimi in premožnejšimi kmeti so se kazale tudi v notranji opremi bivališč. V izbi, kateri so ponekod že dodali tudi eno ali več kamr, je nasproti peči stala kmečka miza z enostavno izdelanimi klopmi. Ob njej se je ob jedi in delu vsaj dvakrat na dan zbiralo tudi do dvajset ljudi. Poleg gospodarja in gospodarice ter njunih staršev so bili to še tete in strici, hlapci in dekle ter seveda številni otroci. Lesena skrinja, ki je prišla k hiši običajno z nevestino balo, je bila drug najpomembnejši kos kmečkega pohištva. Njihovo število in kvaliteta sta bila odvisna od premožnosti kmetije, namenjene pa so bile predvsem za shranjevanje oblačil, posteljnine in manjših hišnih dragocenosti. Le redki kmetje pa so v 17. in 18. stoletju že premogli tudi posteljo. Če so jo imeli, je bila namenjena hišnemu gospodarju in gospodarici, ostali člani družine pa so spali kjerkoli je pač bilo mogoče: na in ob krušni peči, na klopeh, skrinjah, na zasilnih ležiščih na tleh, na senu in listju, majhni otroci pa kar v lesenih nečkah in pletenih košarah.