Na Ptuju pred drugo svetovno vojno ni bilo študijske knjižnice, delovala pa je bogata strokovna knjižnica Muzejskega društva v Ptuju, ki jo štejemo za neposredno predhodnico leta 1948 ustanovljene Študijske knjižnice v Ptuju (ŠKP).
Njen ustanovitelj je bil zgodovinar in arheolog Franc Ferk (1844–1925), ki je Muzejskemu društvu ob njegovi ustanovitvi (1893) podaril bogato zbirko muzejskih predmetov in arhivskega gradiva ter strokovno knjižnico, založeno predvsem z deli s področja arheologije, zgodovine in umetnostne zgodovine pa tudi z leposlovjem ter knjižnimi dragocenostmi. Z leti se je muzejska knjižnica povečevala z različnimi nakupi, zamenami in darovi. Obogatila se je s knjižnico pokojnega notarja in arheologa Viktorja Skrabarja (1877–1938), s knjižnico častnika, publicista in ljubiteljskega jezikoslovca Davorina Žunkoviča (1858-1940), s publikacijami iz zapuščine odvetnika dr. Antona Brumna (1857–1930), knjižnimi darovi zgodovinarja in arheologa Balduina Sarie (1893–1974) in drugih. Do leta 1928 je bila skupaj z muzejskimi zbirkami nameščena v ordonančni hiši v Prešernovi ulici (danes na tem mestu stoji Osnovna šola Olge Meglič), nato pa je svoje prostore dobila v dominikanskem samostanu. Dostopna je bila vsem članom društva, deloma pa tudi ostalim uporabnikom. V njej so delovali različni člani društva, med drugimi tudi arheolog Viktor Skrabar, zgodovinar Hans Pirchegger (1875–1973) in Josef Felsner (1844–?) − urednik časopisa Pettauer Zeitung in avtor prvega ptujskega turističnega vodnika Pettau und seine Umgebung. Od leta 1925 naprej je bila skrb zanjo poverjena učitelju Antonu Smodiču (1905–1960), odborniku, od leta 1927 pa tudi tajniku Muzejskega društva.
Drugo svetovno vojno je knjižnica dobro prestala. Izgubljenih je bilo le malo knjig, saj jih je Smodič ob začetku vojne zavaroval pred ropanjem in bombardiranjem. Vsebovala je ok. 12.000 enot različnega znanstvenega in leposlovnega gradiva. Knjižnica je poslovala, posluževali so se je predvsem znanstveniki in dijaštvo.
