Med razglednicami koče na Klopnem vrhu, ki jo je leta 1921 Mariborska podružnica Slovenskega planinskega društva prevzela v sprva desetletni najem od falskega grofa Alfonsa Zabea, se je v zbirki Iva Kvaca ohranil vzorec, ki ima na hrbtni strani zabeleženo opombo glede nadaljnje izdelave razglednic. Stranka si je zaželela, da na gornji strani fotografije izstopajo oblaki, vendar stavba ne sme biti temnejša, kot je na vzorcu. V zbirki je pet negativov velikosti 10 x 15 cm.
Na 1340 metrov visoki vzpetini Klopni vrh na lovrenškem delu Pohorja so imeli od zadnje četrtine 19. stoletja naprej posesti grofje Zabeo. Na njih so pasli živino in se ukvarjali z gozdnim gospodarstvom. Ob zgornjem robu travnikov so postavili več stavb, ki so bile namenjene gozdarjem, lovcem in živini, poleg njih pa so zgradili tudi razkošno zgradbo, po poroki Pie Zabeo, hčerke grofa Alfonsa Zabea, s Karlom Fischerjem, ki je bil po rodu iz Češke, bolj znano kot Fischerjeva vila, s prostori za goste v pritličju in za člane družine Zabeo v prvem nadstropju. Ker je bil grof Alfons Zabeo naklonjen planinstvu in planincem, ki so v vedno večjem številu zahajali na Pohorje, je dovolil, da člani Podravske podružnice Slovenskega planinskega društva leta 1903 v njegovi gozdarski in lovski koči na Klopnem vrhu uredijo zavetišče, medtem ko je lahko podružnica v zgoraj omenjeni vili izvajala gostinsko dejavnost.
Leta 1921 je Zavetišče na Klopnem vrhu v desetletni najem, ki so ga kasneje podaljšali, od grofa Zabea prevzela Mariborska podružnica Slovenskega planinskega društva. Kočo so obnovili in jo 5. junija 1922 z imenom Koča na Klopnem vrhu slavnostno otvorili. Imela je tri sobe, kuhinjo ter mansardo s pogradi za 35 oseb. Njeni oskrbniki so bili člani družine Dolinšek, ki so bili pri Zabeih zaposleni zlasti kot gozdarji. Kočo so kmalu zatem povečali s prizidkom, leta 1935 pa so vanjo napeljali tudi vodovod. 17. septembra 1941 je koča v boju med partizani Pohorske čete in Nemci pogorela.
