Slovenjgraško kotlino z vseh strani obdaja hribovit in gričevnat svet. Na severovzhodu vzhodno alpsko sredogorje s prisojnimi obronki Pohorja, Gmajna z Rahtelovim vrhom (668 m) in Gradišče (517 m) pa proti severozahodu zapirata prehod v spodnjo Mislinjsko dolino.
Sklenjen, izkrčen, raven svet najdemo zgolj ob prodnih naplavinah na dnu kotline vzdolž Mislinje, potoka Barbara na terasi spodnjega Legna ter Suhodolnice. Prav tam, kjer priteče Suhodolnica po Podgorski dolini, skrita za gozdnato teraso Mislinjske Dobrove, leži ob vznožju grajskega griča današnji Stari trg.
Winklerju je v letih 1909 do 1912 uspelo ugotoviti in deloma raziskati pravo lokacijo rimskega vicusa Kolaciona. Naselbina se je, kot je s tedanjimi „arheološkimi” izkopavanji dokazal, nahajala na mestu in v okolici Starega trga pri Slovenj Gradcu.
Winkler je odkril „Jupitrovo” svetišče, s t.i. galo – rimskim obodnim templjem, posamezne tlorisne zasnove stavb ter del južnega grobišča. Njegove izsledke je v preliminarni obliki objavil Rudolf Egger leta 1914.
Šele po več kot polstoletnem premoru je na južnem obrobju rimske naselbine leta 1977 zopet prišlo do arheoloških raziskav ogroženega dela grobišča med rekonstrukcijo cestnega križišča Stari trg – Kotlje.
Kolegi iz Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, OE Maribor so pod vodstvom Mire Strmčnik Gulič odkrili grobove iz obdobja od 1. do 3. stoletja. Pri tem so zajeli še nekaj Winklerjevih grobov. Časovno so sovpadala tudi izkopavanja na trasi plinovoda Podloge – Ravne, jugovzhodno od stare Winklerjeve sonde, kjer so uspeli zamejiti jugozahodno obrobje grobišča. Pri tem so zadeli tudi na gramozno utrjeno rimsko cestišče, ki je potekalo v smeri sever – jug.
Leta 1978 so se izkopavanja nadaljevala. Razpon grobišča se je povečal, saj so dodatno raziskali še štiri bogate grobove. Nekoliko nepričakovano je bilo odkritje poznorimske naselbinske plasti v plasteh nad grobovi, s številnimi odlomki glinenih posod pretežno lokalne izdelave.
Šele devetdeseta leta so prinesla nove arheološke posege v samo naselbino. Tako je bilo v letih od 1993 do 1996 in 1999 na omenjenem področju sedem zaščitnih pregledov ter nadzorov ob novogradnjah, od katerih so bili predvsem trije obsežnejši. Potekali so pod okriljem Koroškega pokrajinskega muzeja pod vodstvom Saše Djura Jelenko. Ista ekipa je ob izgradnji novega krožišča proti Kotljam (2004/2005) in lokaciji bodočega bencinskega servisa Korobenz d.o.o. (2006/2007) raziskala še del južnega grobišča. Odkritje dveh skeletnih grobov je pokazalo, da je bilo zgodnje antično grobišče v uporabi še v 4. stoletju, na jugovzhodnem območju grobišča pa smo odkrili poznorimsko plast, ki je prekrila grobove iz 1. in 2. stoletja.
Dosedanje vedenje o razponu in trajanju naselbine lahko strnemo v naslednje.
K vzponu naselbine je nedvomno pripomogla lega ob rimski cesti Celeja – Upele – Kolaciona – Juena – Virunum. Ta cestna povezava je bila hkrati najkrajša kopna pot ob Vzhodnih Alpah iz Panonije oz. severne Italije proti z rudami bogati in rodovitni Celovški kotlini. Cesta je pomenila vez z ostalimi pokrajinami, po njej so prihajali trgovci in obrtniki. Njen osnovni namen je bil služiti potrebam države. Za potrebe vojske in njene opreme so morale biti ceste dobro utrjene in speljane tako, da so uporabnika čim varneje in čim hitreje pripeljale do zadanega cilja. Od dobrih cest sta bila prav tako odvisna hitrost in funkcionalnost poštne službe. Kljub temu, da je bila državna, so jo kot večje finančno breme čutili predvsem tisti, ki so ob cesti živeli. Kar nekaj metrov široke ceste je bilo potrebno nenehno vzdrževati, hkrati pa skrbeti za tovorno in vozno živino ter oskrbovati počivališča. Ob tej cesti je bil v Podgorju odkrit miljni kamen, ki ga je med leti 222 in 235 dal postaviti cesar Aleksander Sever.
Ob vsem tem se je v Kolacioni verjetno razvilo središče s poslovnimi objekti državnih služb in zaposlenimi poštnimi uslužbenci ter nižjimi uradniki. O sestavi prebivalstva takratne naselbine nam največ povedo ob različnih priložnostih najdeni nagrobniki z imeni pokojnikov in dedičev, ki so jim jih postavili. Iz njih večkrat izvemo tudi, kaj je bil rajni po poklicu in kje ter kako dolgo je kod služboval. Najstarejši odkriti spomenik na grobišču (mavzolej I) spada v drugo polovico 1. stoletja in je bil postavljen na grob celejskega mestnega funkcionarja. Drugi je pripadal Luciju Apulejusu, duumviru oziroma celejskemu županu, ki je bil tu pokopan skupaj s svojo ženo Rufijo Krispino in sinom Lucijom Menavdonijem. Večino prebivalstva je predstavljala keltizirana, domača srenja. Na podlagi pridatkov, ki so jih položili v grobove, lahko rečemo, da so bile ženske tiste, ki so ohranile tradicionalno nošo in imena ter se jih romanizacija ni toliko dotaknila. Možje, ki so sprejemali državne službe ali se kako drugače izkazali v služenju novemu gospodarju, so se hitreje privadili na nov način življenja. Številni med njimi so sprejeli novo vero in postali rimski državljani. To jim je prinašalo izrazite ugodnosti in bonitete, npr. pri sodnih zadevah.
Urbanistično zasnovo vasi nam razkrivajo odkriti tlorisi temeljnih zidov, po katerih lahko predvidevamo, kako so stavbe izgledale: skoraj kvadratni tlorisi, dobrih 12 m na stranico, z odprtim notranjim dvoriščem. Ob teh objektih so slonele manjše notranje razčlenjene stavbe. Temelji objektov so bili zgrajeni iz rečnih oblic in lomljenega kamenja, večkrat kar z zemljeno ilovnato vezavo, čeprav so že poznali preprosto apneno malto. Strehe je verjetno vsaj pri pomembnejših objektih prekrivala strešna opeka. V objektih in njihovi bližini so bili odkriti drobni predmeti iz vsakdanjega življenja: glinene in steklene posode, železno orodje, deli nakita in noše. Predvidevamo lahko, da so v okviru naselbine, na njenem obrobju, obstajali lončarski in drugi obrati, kovaške delavnice, mogoče v 3. in 4. stoletju verjetno kar na območju zgodnje antičnega grobišča. Nekateri predmeti so bili skoraj gotovo uvoženi. Mednje sodijo v kalupu izdelane, dvakrat žgane posode iz tere sigilate, vsaj nekateri stekleni izdelki, pečatni prstan in večina kovinskega nakita (bronaste zaponke – t.i. fibule, zapestnice, pasne spone). Dragoceno posodje je služilo za serviranje. Z izbranimi kosi nakita se je ponašal bogatejši sloj prebivalstva.
Razlika v premoženjskem stanju ljudi se je odražala tudi v mestu mrtvih. Na eni strani poznamo zidane in mogočne grobnice tipa mavzolej s številnimi bogatimi in luksuznimi grobnimi pridatki, ki so jih zakopali poleg umrlega, na drugi strani pa so revnejše po upepelitvi zagrebli v preproste jame. Konec leta 1911 je Winkler v mavzoleju I odkril odlomke koščene mrtvaške postelje. Gre za izredno redko ter po pomembnosti izjemno najdbo.
Seveda pa se večina rimskih ostalin še skriva pod starotrškimi njivami. Nekatere hiše so bile skoraj gotovo opremljene z ogrevalnim sistemom (hypokavstom), saj ga je imela tudi nekaj milj vstran ležeča in v tistem času obljudena vila rustica v Zgornjih Dovžah. Mogoče pa najbogatejši predel naselbine sploh še ni bil odkrit. Zanimivo bi bilo vedeti tudi, kako je bila urejena dobava z vodo in ali je bil v mesto speljan vodovod.
O verskih predstavah nam pripovedujejo odkriti žrtveniki, posvečeni Jupitru Depulsorju, Jupitru Dolihenu in Marsu, ki so bili odkriti v svetišču. Ne glede na malo število razmeroma dobro odražajo razširjenost kultov na tem področju. Sodijo v 2. in 3. stoletje.
