Leta 1924 je večino delnic žalske in laške pivovarne z nemškim kapitalom na skrivaj pokupila takrat konkurenčna Pivovarna Union, vmes so bile verjetno tudi delnice dedičev Simona Kukca. Vsak od njegovih otrok naj bi prejel delnice v vrednosti 20.000 goldinarjev; Sidi Kukec je svoje delnice po prvi svetovni vojni vnovčila za 20.000 takratnih jugoslovanskih dinarjev. S tem se je Kukčevo obdobje v laški in žalski pivovarski zgodovini zaključilo.
Žalsko podjetje je leta 1924 nehalo z obratovanjem. Industrijski inventar so novi lastniki prodali pivovarni iz Prilepa v Makedoniji, prostori pa so še nekaj časa služili trgovini s pivom in hmeljem. Leta 1939 sta Vilko Senica in zagrebški trgovec Antun Albert ustanovila tekstilno podjetje Jutena, industrija Vilko Senica & Co, k.d., Žalec, v katerem so izdelovali predvsem vreče za embaliranje hmelja, ki so jih prej uvažali iz Nemčije. Poslopja nekdanje pivovarne so delno podrli, ostanek pa temeljito preuredili.
Marca 1927 je laška pivovarna odposlala še zadnje pošiljke piva iz svoje produkcije, pivovarna Union pa je še več let po likvidaciji prodajala pivo pod oznako „D. D. Laško” in tako zlorabljala nekdanji sloves laškega piva. Stroje, naprave in drug inventar laške pivovarne je pivovarna Union delno razprodala, delno pa ga odpeljala v svoje ljubljansko podjetje. Poslopja in ostale nepremičnine laške pivovarne je leta 1929 kupil ljubljanski veletrgovec z usnjem Ludvik Gerkman pod pogojem, da v teh prostorih najmanj 20 let ne bo varil piva. Novi lastnik je staro pivovarno najprej preuredil v usnjarno, nato pa v tekstilno tovarno.
Likvidacija pivovarne v Laškem je za mesto predstavljala tudi hud socialni in gospodarski udarec, saj je 100 ljudi ostalo brez zaslužka.
