» Prav gotovo pozna zgodovina Kranjske več bleščečih trenutkov, vendar pa tako sijajnih, kot jih je preživljala v prvih petih mesecih leta 1821, še ni doživela«. S temi vznesenimi besedami je začel svoj dnevnik, ki ga je pisal med zasedanjem ljubljanskega kongresa Henrik Costa (1796–1870), tedaj še mlad finančni uradnik, kasneje pa znana osebnost ljubljanskega društvenega in političnega življenja.
Kongres Svete alianse leta 1821 je bil za Ljubljano res velik dogodek. Tudi zgodovinska stroka se strinja, da je bil to največji diplomatski dogodek v zgodovini in na tleh današnje slovenske prestolnice. Nenadoma je provincionalno mesto avstrijskega cesarstva postalo središče Evrope, kjer so najmočnejši evropski monarhi in najuglednejši politiki in diplomati reševali meddržavni politični red, ki so ga znova vzpostavili po zatrti francoski revoluciji in premaganem Napoleonu na dunajskem kongresu in z ustanovitvijo Svete alianse v Parizu. Že v moravski Opavi in nato v Ljubljani so se zbrali zaradi upora v neapeljskem kraljestvu. Vsi ti dogodki so med seboj tesno povezani, zato smo v našem prispevku najprej na hitro pogledali v predzgodovino. Osrednja tema našega zanimanja je seveda ljubljanski kongres, tako njegova diplomatska in politična vsebina kot nič manj pomemben zunanji blišč dogodka. Na koncu smo se tudi vprašali, kaj spomina vrednega o kongresu je ostalo do današnjih dni. Izpostavili smo Kongresni trg, Paviljon dveh cesarjev, Cesto dveh cesarjev in zgodbo o gostilni Pri ruskem carju.
Dunajski kongres in sklenitev Svete alianse
Po Napoleonovem porazu so se zmagovalci leta 1814 najprej zbrali na Dunaju, kjer so na kongresu po večmesečnih pogajanjih zarisali nov politični zemljevid Evrope. Hkrati je Dunajski kongres v svojem zaključnem aktu leta 1815 ustvaril meddržavni politični red z ravnovesjem sil in inavguracijo absolutizma kot starega-novega političnega kažipota. Utrujene od vojnih spopadov so velesile, ob sodelovanju malih in srednjih držav kot tudi ukročene Francije, skušale ustvariti v Evropi znosen red in mir.
Gostitelja kongresa sta bila avstrijski cesar Franc I. in njegov zunanji minister knez Clemmens Lothar Wenzel Metternich, najpomembnejši udeleženci pa ruski car Aleksander l., pruski kralj Friderik Viljem III. (prvi trije se zopet srečajo leta 1821 v Ljubljani), francoski in angleški zunanji minister.
Evropski vladarji in politiki so se sprva brezskrbno zanašali na trdnost obnovljenega legitimnega reda. Vendar ni minilo niti pet let do prvih uporov, ideje Francoske revolucije (svoboda, enakost, bratstvo) so bile posejane na še kako plodna tla, povratek v stari režim je samo za kratko dobo odložil družbene spremembe. V potrebi po še trdnejši zvezi v boju proti rušilni moči narodnih gibanj in zahtevah po demokraciji, je bila v Parizu 26. septembra 1815, sklenjena Sveta aliansa med ruskim, pruskim in avstrijskim vladarjem. Svečano so izjavili, da se bodo na znotraj in na zunaj ravnali po zapovedih krščanske vere, pravičnosti, ljubezni in miru in se hkrati zavezali, da si bodo nudili ob vsaki priliki in na vsakem kraju podporo in pomoč. Kasneje so se pod njeno okrilje zatekli skoraj vsi evropski monarhi. »Sveta zveza« je budno spremljala vse številnejše liberalne in narodnopolitične vstaje in jih skušala gasiti z diplomatskimi pa tudi vojaškimi posegi svojih članic. Sklicevala je kongrese, najprej leta 1818 v Aachnu, 1820 v Opavi na Moravskem, 1821 v Ljubljani in 1822 v Veroni. Vedno so se jih udeleževali najpomembnejši evropski vladarji, politiki in diplomati.
Opava
Kongres v moravski Opavi je bil sklican zaradi upora v Neaplju, kjer so karbonarji (pripadniki tajne revolucionarne družbe, karbonerije) pod španskim vplivom od kralja zahtevali ustavo. Prve skupine upornikov so nastale v Neaplju kot odpor proti francoski oblasti. V času restavracije pa so se zavzemali za neodvisno in združeno Italijo in za liberalnejšo politično ureditev. Zato so Avstrijci karbonarje še posebno silovito preganjali. Neapeljski kralj Ferdinand je »s figo v žepu« popustil, obljubil konstitucijo, razpisane so bile volitve in izvoljen je bil parlament. Avstrija sprememb v neapeljskem kraljestvu ni hotela priznati, tudi sam neapeljski kralj obljub ni nameraval izpolniti, zato se je z veseljem odzval pobudi svojih monarhičnih podpornikov. V Opavi so se od oktobra do konca leta 1820 zastopniki petih velesil v navzočnosti ruskega carja, avstrijskega cesarja in pruskega kralja pogajali, kako rešiti neapeljski problem. Niso bili enotni, Anglija in Francija sta glasovali proti temu, da bi situacijo reševali z vojaškimi posegi. Tudi car Aleksander, predan svojemu romantično in krščansko obarvanemu poslanstvu varuha evropskih narodov in zaščitnika njihovega miru, ni bil naklonjen avstrijski zahtevi po nasilni intervenciji v Neaplju.