Vinski trgovec Anton Štirn je leta 1930 sto metrov od železniškega mosta na Savi odprl kopališče. Postavil je restavracijo, ob kateri je bilo 350 kabin in omaric za preoblačenje kopalcev. Pred kopališčem je lipov drevored skrbel za senco, dostop do reke pa je bil urejen z deskami. Manjkali niso niti konjušnica, v kateri so se odpočili konji, shramba za kolesa ter čolnarna.
Štirnovo kopališče je bilo zelo priljubljeno, rekli so mu tudi Štirnove Beneške toplice, saj je dal postaviti so nekaj manjših bazenčkov z mivko, v kateri so si kopalci lajšali revmatske težave, s tem da so se zakopali vanjo.
Do leta 1939 so bila na tem območju že tri kopališča z gostinsko ponudbo na Savi (Štirnovo na desnem bregu, Kerncovo na levem bregu in Gradovo na levem bregu pri črnuškem mostu pod Taborom). Ponekod so bila tudi urejena razna športna igrišča, na primer za odbojko, pingpong in tudi čolnarski pristan.
Leta 1953 je imela Ljubljana dve priljubljeni rečni kopališči, in sicer na Ježici ter mestno plažo na Špici, kjer so se kopalci namakali v precej onesnaženi Ljubljanici. Ta je imela tudi precej visoko vstopnino, zato so se Ljubljančani hodili hladit tudi v sicer prepovedan Gruberjev kanal, Gradaščico in Mali graben. Zaradi oporečne vode je bilo tudi precej črevesnih in drugih nalezljivih bolezni. Sava je bila manj onesnažena in zato primernejša za kopanje, vseeno pa ne povsem varna, saj je iz Goričan s seboj prinašala škodljivo sulfitno lužino. Zaradi močnega toka je bila za slabše plavalce tudi nekoliko nevarna.
Leta 1966 v časopisju zasledimo polemiko o vzdrževanju kopališča, ki je zaradi bilo pogostega menjavanja lastnikov zelo pomanjkljivo. Najprej je bil lastnik Turistično društvo Bežigrad, nato pa leta 1963 ustanovljeni Rekreacijski center Ježica. Ta je šel že leto po ustanovitvi v likvidacijo in lastništvo kopališča je bilo spet nedorečeno. Neuradno je zanj skrbelo Šternovo gostišče, vendar samoiniciativno in brez pravne podlage. Postavljalo se je vprašanje, ali naj kopališče vzdržuje le občina Bežigrad oz. Šternovo gostišče ali pa vse ljubljanske občine skupaj.
V Turističnem društvu Ljubljana so zato dali pobudo za izgradnjo bazena, za katerega je načrt naredil ing. Stanko Maček. Zgradili naj bi petdesetmetrski bazen globine 1,2 m in še bazen za otroke, skupaj za približno 2000 do 3500 kopalcev. Gradnja bazena se je zavlekla vse tja do leta 1969, ko so 10. julija prvič otvorili kopališče s tremi bazeni in toboganom.
Na spletni strani sedanjega Avtokampa (Ljubljana Resort) lahko preberemo še natančnejšo sosledje dogodkov. Posežejo že v prvo polovico 19. stoletja, ko navedejo, da se je tod pogosto zadrževal pesnik France Prešeren, ki je prihajal na obisk k svojemu stricu Jožefu Prešernu, ki je bil celo desetletje župnik v ježiški fari. Že tedaj je bilo tu znano in priljubljeno kopališče in naš največji pesnik se je občasno prišel kopat v Savo.
V obdobju 2. svetovne vojne je ta del Save ločeval ozemlje, ki je s strani Ježice pripadalo Mussolinijevi Italiji, črnuški del na drugem bregu Save pa je pripadal Hitlerjevi Nemčiji. Ježenski most je predstavljal mejno kontrolno točko med Italijo in Nemčijo, na kar še danes spominjata nemški in italijanski bunker na bregovih reke Save. Na območju današnjega Ljubljana Resorta je potekala državna meja. Kopališče je bilo na italijanski strani, avtokamp pa na nemški strani meje. Nemci so tod v kratkem času zgradili železnico in današnjo Nemško cesto, ki danes povezuje Ljubljana Resort z avtocesto in letališčem Jožeta Pučnika.
Po vojni so kopališče nacionalizirali in v imenu javnega interesa predali v upravljanje Rekreacijskemu centru Ježica (RCJ), ki ga je postopno obnavljal, težišče pa je bilo v gostinstvu. Leta 1965 je pravni naslednik RCJ, Gostinsko podjetje Ljubljana, uredilo Avtokamp Ježica, ki je zajemal kamp, počitniške hišice, bungalove, letno in zimsko kopališče.
