Prva folklorna skupina se je imenovala plesno-baletna skupina, ustanovili pa so jo, ko je Mira Gačnik, tajnica takratne »Svobode«, leta 1947 prepričala Hedviko Jamšek, da je začela voditi delo skupine. Že septembra 1947 so imeli člani svoj prvi nastop. Ognjeni krst so imeli na festivalu v Slovenj Gradcu v izposojenih nošah. Prvi predsednik sekcije je bil Roman Kogelnik, prvi člani pa poleg njega še Majda in Marika Herman, Minka Blazovnik, Micka Kričej, Fanika Lipovnik, Cilka Ivartnik, Micka Cikulnik, Ivan Blazovnik, Ivan Dolinšek, Štefan Robač, Boris Fišer, Stanko Kotnik, Tone Potočnik, Leopold Čič, Ludvik Janet, Veter in Čurman. Na harmoniki jih je spremljal Franc Metelko.
Prvi nastop na tekmovanju v Ljubljani ni uspel. Teme so bile slabo izbrane, zato so obtičali na zadnjem mestu. Hedvika Jamšek je začela načrtno zbirati izvirna dela in se lotila študija strokovne literature. Pri delu so ji pomagali Franc Metelko, njegova žena in šolski ravnatelj Janko Gačnik. Tudi po kmetijah so iskali narodno blago, nato pa se je Jamškova povezala z Narodopisnim inštitutom v Ljubljani, kjer sta ji nudila pomoč Tončka in France Marolt. Jamškova se je 1948 udeležila tudi folklornega seminarja v Beogradu. Uspehi njenega strokovnega dela so bili očitni, saj so na republiških tekmovanjih v Ljubljani zatem kar štirikrat zapored osvojili prvo mesto, uspeh pa so nadgradili z uspešno turnejo po Dalmaciji jeseni 1949.
24. 9. 1950 so nastopili na zaključni prireditvi 5. koroškega festivala, ki je bil to leto v Guštanju. Iz zapisnika občnega zbora z dne 14. 8. 1951 izvemo, da je imel v tem letu plesni odsek 28 članov, največji uspeh pa je bilo sodelovanje na pokrajinskem tekmovanju folklornih skupin, kjer so bili naši plesalci najbolje ocenjeni. O skupini je pisala tudi revija Obzornik: »Skupina društva Prežihov Voranc iz Guštanja je podajala koroške plese res po koroško. Skupino sestavljajo večinoma mladi plesalci, ki so zaplesali kmečko okorno, a obenem uvežbano, pristno in doživeto.« Na 7. koroškem festivalu od 29. junija do 6. julija 1952 je skupina dosegla velik uspeh na domačem terenu. Na zaključni prireditvi prvega dne se je predstavila z nastopom dveh skupin z ritmičnimi vajami in z baletom. Ker take novosti na Ravnah na Koroškem do tedaj še niso videli, je bil nastop za gledalce posebno doživetje.
Leta 1954 je skupina pridobila tudi mladinsko vrsto. Obe vrsti sta pridno študirali nove narodne plese in baletne točke. Tega leta so uspešno sodelovali tudi v uprizoritvi »Sneguljčice«, ki jo je izvedla dramska sekcija ravenskega društva. Čar idilične igre za otroke so še povečale gozdne vile s svojim baletnim plesom, ki ga je aranžirala Hedvika Jamšek. Oktobra 1955 je bil v Titovem domu oktobrski umetniški večer, imenovan tudi kabaretni večer, ki so ga soustvarili plesalci, harmonikarji in pevci. Folklorna skupina je delovno pričakala svojo desetletnico. Manj so sicer gostovali, veliko več pa so sodelovali na prireditvah v kraju in Mežiški dolini.
Julija 1958 so plesalci nastopili pri Treh žebljih na Osankarici, za leto 1959 pa jim je ostal v spominu nastop pri »Gradisu« v Mariboru, ki so ga opravili 28.4. 1959. Tako delovno je bilo vse do leta 1960. V letu 1963 so imeli plesalci osem nastopov: dva na domačem odru, po enega pa pri Gradisu na Ravnah, v Kotljah, na Prevaljah, v Mežici, Dravogradu in Vuzenici. Števila nastopov na različnih krajevnih proslavah pa sploh ni bilo mogoče registrirati, toliko jih je bilo! Tako je bilo vse do leta 1967.
Leta 1967 so praznovali člani plesno-folklorne skupine 20-letnico svojega delovanja. 20. junija 1967 so plesalci skupaj z Ortanovimi muzikanti krenili na težko pričakovano gostovanje. 21. junija so prispeli v Aachen v Nemčiji, od tam pa so šli z avtobusom prek nemško-holandske meje v Brunnsum. V njihovem domu so nastopili za Jugoslovane, ki delajo v Holandiji. Nizozemska jih je navdušila. Naslednjega dne so nastopili v campingu Valkenburg. Gledalci vseh narodnosti so navdušeno ploskali. Koroška pesem Ortanovih fantov in naši narodni plesi so raznežili holandska srca.
Julija 1968 so bili na »3. međunarodni smotri folklora« v Zagrebu. Tu je skupina dvakrat nastopila sama, dvakrat pa z drugimi jugoslovanskimi skupinami in dvakrat sodelovala pri povorki. To je bilo za našo skupino eno najbolj veličastnih doživetij doslej. Med 2000 nastopajočimi iz cele Evrope je ravenska skupina dosegla lep uspeh in prejela zaslužena priznanja.
Starejši plesalci so po 20. obletnici zapuščali skupino in dajali prostor mlajšim. Hedvika Jamšek je bila še nekaj časa skrbna mentorica, nato pa je delo prepustila drugim. Prišli so: Nuša Ugovšek, Peter Mihelač, Franjo Miklavc, Drago Mavrič … Prvi rezultati so se pokazali zelo hitro. Skupina je nastopila v domačem kraju in bila ugodno sprejeta, zato so se še z večjim veseljem zagrizli v delo in v študij novih plesnih točk. Sodelovali so na proslavah in prireditvah v kraju in v dolini in se z vzornim izborom pesmi in plesov prikupili občinstvu. Skupina je ob vztrajnem delu zorela. Že v letu 1972 je imela nekaj vidnejših nastopov. 9. maja 1973 se je skupina udeležila tudi »Srečanja folklornih ansamblov od tu in iz zamejstva«, ki sta ga na Prevaljah organizirala Ansambel Zvonka Ortana s Prevalj in ravenska folklorna skupina.
Maja 1976 je imela folklorna skupina samostojen celovečerni nastop, kjer je prvič prikazala uspeh svojega dela – steljarajo v pesmi in plesu. Tu so nastopili v novih nošah, ki jih je kreirala slovenska etnologinja dr. Marija Makarovič. To niso bile slavnostne pač pa koroške delovne noše iz približno 2. polovice 18. stoletja. Na tej opravi ni bilo nič bleščečega in poškrobljenega. Bile so pristne in krojene po izročilu starejših virov. Plesalci so se predstavili v preprostih delovnih oblačilih, skrojenih iz domačega platna in sukna. Profesor Mirko Ramovš je bil zunanji strokovni sodelavec, ki je steljarajo postavil prav za folklorno skupino Prežihov Voranc in jo tudi naučil plesati. Z njo je skupina žela velike uspehe, tako je npr. v Zakopanih na Poljskem in tudi dolga leta kasneje to njihova paradna plesna uprizoritev. Ta postavitev steljaraje še vedno v prvotni obliki kroži po Mežiški dolini in tudi po Sloveniji (201/). Izvajajo jo koroške skupine, tudi mariborski KUD Študent jo pogosto pleše. Tudi leta 1976 so z uspehom potovali po Jugoslaviji. Sodelovali so na srečanju mladine pobratenih občin, tokrat v Varvarinu. Zelo uspešno pa so med več kot 80 skupinami zastopali koroške in slovenske barve od 25. do 29. julija 1976 na 11. mednarodnem festivalu folklornih skupin v Zagrebu.
S »Steljarajo v plesu in besedi« je skupina gostovala skoraj v vseh krajih naše doline in v Dolenjskih toplicah. Na Ravnah na Koroškem so jo uprizorili dvakrat, in sicer 19. in 23. maja 1976 v Titovem domu. Sredi julija 1978 so se naši plesalci udeležili nepozabnih »Đakovačkih vezov« v Đakovu. Skupina se je uvrstila tudi na oba festivala na Poljskem, na 11. mednarodni folklorni festival Zakopani in na 8. mednarodni folklorni festival Zielona Gora. Edinega slovenskega in hkrati tudi jugoslovanskega predstavnika je izbral strokovni odbor za folklorno dejavnost pri Zvezi kulturnih organizacij Slovenije. Naša skupina naj bi tekmovala v 2. kategoriji (stilizirane skupine), vendar je 16-članska strokovna žirija sklenila, da bo ocenjevala skupino po propozicijah 1. kategorije, v kateri so nastopale avtentične folklorne skupine. Uspehe na Poljskem so takrat zabeležili vsi slovenski časopisi. Na pot so odpotovali 2. septembra 1978, vrnili pa so se čez 14 dni. K lepim ocenam lahko dodamo še vsa priznanja, ki jih je naša skupina dosegla na Poljskem:
Zakopane: -zlati list jeseni; -plaketa festivala; – nagrada publike; -priznanje in nagrada centra vojvodstva Tarnovo; -posebno priznanje za nastop instrumentalnega orkestra.
Zielona gora: -kristalni pokal; -plaketa vojvodstva Zielone Gore; -plaketa narodne knjižnice; -posebna diploma; -posebno priznanje za instrumentalni ansambel.
Ob slovenskem kulturnem prazniku, 8. februarja 1979, so bile na slavnostni seji skupščine Kulturne skupnosti podeljene nagrade in priznanja za leto 1978. Folklorna skupina našega društva je zasluženo prejela srebrno plaketo Prežihovega Voranca27. Na Poljskem so bili: Mira Dren, Jožica Krejan, Jolanda Mežnarc, Ivica Mak, Alenka Lodrant, Meta Plevnik, Tatjana Plevnik, Joža Pešl, Karla Proje, Lara Ugovšek, Milica Škrube, Franjo Miklavc (korepetitor), Darko Oder, Jože Gerdej, Mirko Gorenšek, Alojz Janota, Jože Kotnik, Damijan Logar, Drago Mavrič, Slavko Ošlak, Alojz Štaudekar, Peter Šumnik ter glasbeniki: Alojz Rebernik, Srečko Ošlovnik, Jaka Pisar in Ivan Žvikart. Spremljali so jih Peter Mihelač (predsednik skupine), Bine Bevc (tajnik KUD), Zofka Volčanšek (podpredsednica KUD) in novinar Lojze Kos28.
Po uspehu na Poljskem so še bolj vadili in bili povsod prisrčno sprejeti. Leta 1979 so nastopili tudi na 10. jubilejnem folklornem festivalu v Beltincih. Leta 1980 si je skupina z raziskavami za seminarsko nalogo na terenu (Peter Mihelač in Drago Mavrič) oskrbela nove »ovsetne« noše z mentorstvom dr. Marije Makarovič in prof. Mirka Ramovša. S temi nošami so postavili na oder »Koroško ovset«.
Tudi v naslednjem obdobju so vadili koroške plese in običaje in jih želeli izpopolniti do virtuoznosti. To se jim je obrestovalo, saj so jih je že oktobra 1980 povabili v studio nacionalne televizije, kjer so snemali serijo oddaj z naslovom »Slovenski ljudski plesi«. Že 10. marca 1981 so na TV Ljubljana 1 predstavili oddajo »Slovenski ljudski plesi: Koroška«. Kamera je najprej skočila čez mejo v rožansko vasico Sele. Tamkajšnja FS je zaplesala mazurko, zimšrit, štajeriš in veverico, naša folklorna skupina pa je v drugem delu zaplesala plese, ki jih plešemo v Mežiški dolini ob steljaraji. V letu 1982 so 19. februarja predstavili na Strojni
»Steljarajo«, bili 16. aprila na občinski reviji folklornih skupin, sodelovali 23. in 24. aprila 1982 na »Večerih bratstva«, nastopili 16. maja na slavnostni seji občine v kulturnem domu, se 20. junija 1982 udeležili občinske revije FS občine Slovenj Gradec. V tem letu je bilo najlepše doživetje udeležba na srečanju kulturnega ustvarjanja delavcev Jugoslavije v Titovi Mitrovici, Peči in Čačku v dneh od 24. do 28. junija 1982. Dne 18. septembra 1982 so bili uspešni na srečanju folklornih skupin slovenskih železarn na Bledu. Pogosto so nastopali tudi na prireditvi »Koroška ohcet« v Dravogradu, nazadnje so bili na njej 29. junija 1985. Skupina se je 21. 6. 1986 udeležila tudi pokrajinskega srečanja folklornih skupin v Lendavi, v letu 1987 pa se je pričela pod vodstvom Petra Šumnika pripravljati za snemanje na RTV Ljubljana in na udeležbo na 3. mednarodnem folklornem festivalu v Trentu v Italiji od 18. do
20. septembra. Naši so nastopili z odlično postavitvijo steljaraje. Navdušil je drugi del, ko so fantje zavrteli kolo in tekmovali v spretnostnih igrah, zatem sta bili še dve plesni igri z nadštevilnim plesalcem – opipani raj in lisičji raj. V tekmovalnem delu reproduktivnih skupin so naši plesalci zasedli 2. mesto. Nastopili so: Majda Sekavčnik, Majda Kert, Zdenka Zagernik, Gabrijela Merkač, Aleksandra Novinšek, Irena Ferarič, Zala Žaže, Marija Potočnik, Marjanca Potočnik, Andrej Kušej, Karli Pšeničnik, Vinko Krebs, Davorin Vrabič, Predrag Dinić, Zvone Potočnik, Roman Zagernik, Bogdan Potočnik in Peter Šumnik (umetniški vodja).
Skupina po uspehu v Italiji ni mirovala, ampak se je pripravljala na proslavo 40. obletnice obstoja. Ker so bili za obletnico na festivalu v Italiji, ke bila svečanost 26. februarja 1988 v Kulturnem domu na Ravnah. Plesalci so pod umetniškim vodstvom Petra Šumnika prikazali hotuljsko polko, venček koroških plesov, steljarajo in koroško ovset. Visokega jubileja sta se udeležila tudi »visoka« gosta, sicer stara prijatelja naših plesalcev, dr. Marija Makarovič in prof. Mirko Ramovš. 6. oktobra 1989 se je naša skupina odpravila na Madžarsko, kjer je sodelovala na mednarodnem festivalu zgodovinskih plesov Alpe-Jadran v madžarskem mestu Szombathely. 7. oktobra so se naši najprej predstavili s plesi na glavnem trgu, popoldne pa v Županijskem kulturnem in mladinskem centru v Szombathelyju. 8. oktobra pa so nastopili na festivalu na Nadasdyjevem gradu. Festival so madžarski gostitelji izvedli v okviru »Jesenskega festivala Savaria«.
29. januarja 1990 je predsednik folklorne skupine Bogdan Keber sklical sestanek odbora FS v kulturnem domu na Ravnah. Na vabilu je pisalo, da bo dnevni red podan na sestanku. Šlo je za določena trenja in nesporazume med nekaterimi nezadovoljnimi plesalci. Ker jih seja odbora ni zmogla in znala razrešiti, je ravenska folklorna skupina za nekaj časa zamrznila svoje delo.
Vzponi in padci so v ljubiteljskem kulturnem snovanju normalni in opravičljivi, res pa je, da brez voljnih plesalk in plesalcev ne more biti uspešne skupine. 22. oktobra 2001 so se »fantje in dekleta« iz najstarejših generacij, ki jih je prvih folklornih korakov učila Hedvika Jamšek, domenili, da bodo oživili skupino in pričeli ponovno vaditi. Vaje je prevzel Peter Šumnik, s harmoniko pa jih je spremljal Slavko Vrabič. Že 26. decembra 2001 so na povabilo ravenskega DU v restavraciji »Nama« na Ravnah prvič nastopili na Štefanovem plesu. Izvedli so venček koroških plesov. Skupina je seveda nastopila še brez noš. V letu 2002 je bila glede na kratek čas delovanja skupina zelo aktivna. K njej je pristopilo tudi nekaj mlajših parov. Če bi imeli noše, se bi lahko udeležili tudi folklornega srečanja v Portorožu in Jurjevanja.
V društvu smo 12. januarja 2001 ustanovili tudi otroško folklorno skupino. Do leta 2007 se je vpisalo v skupino že 63 otrok. Pod vodstvom mentorice Tatjane Šumnik so se naučili veliko plesov: enostavna polka, nekaj štajrišev, rakova polka, žlajdra, valček in veverca. Obvladali so tudi Hotuljsko polko obenem z mednarodnim pozdravom CIOFF. Vsi otroci so imeli primerne noše, njihova velika želja pa je bila, da bi deklice dobile še avbe, vsi pa bi bili radi tudi obuti. Deklice so si predvsem želele, da bi se v skupino vpisal še kakšen fant, saj jih jim je primanjkovalo. »Veteranska« skupina je pritegnila še nekaj mlajših parov in kmalu je oder v kulturnem domu postal skoraj pretesen za 16 parov. Z vajami so hitro osvojili prvi splet »Mi pa radi rajamo«. Zvrstili so se nastopi na Ravnah in drugod. Še več bi jih bilo, če bi imeli koroške noše, nastopi v civilnih oblekah za višji rang tekmovanja niso bili sprejemljivi. Zato so organizirali prireditev, ki je bila namenjena zbiranju denarja za nove noše. Odzvale so se vse koroške folklorne skupine in leta 2003 je bila dvorana OŠ Prežihovega Voranca polna ljudi, ki so pozdravili praznik koroške folklore. Ob finančni pomoči matične občine in z zbranim denarjem so pod rokami šivilje Gabi Sušec dozorele nove noše. Zdaj so nastopali še več. V tem letu jim ni uspelo uresničiti le ene velike želje. Hoteli so ustanoviti še tretjo, mlajšo folklorno skupino, ki bi z rednimi vajami lahko postala nosilec folklorne dejavnosti v kraju.
Od 1. do 3. septembra 2005 so bili gostje petega romunskega folklornega festivala »Zilele municipiului Petroşani«. Po prevoženih tisoč kilometrih v eno smer so doživeli tri nepozabne dni. Temperamentni Romuni so jih presenetili z gostoljubnostjo, s človeško toplino ter z odprtimi srci. Celovečerni festivalski nastop se je tako dogodil na prostem, v petek, 2. septembra 2005, v lepem parku pred hotelom. Petroşani je staro rudarsko mesto, sedež istoimenske občine, ima pa nekaj nad 60.000 prebivalcev. Enega izmed rudnikov premoga so že zaprli, večina prebivalcev pa je sedaj odvisna od produktivnosti drugega. Ko so slišali, da je v Mežici »rudnik – muzej«, so jim morali o tem povedati čimveč. Romunijo in mesto Petroşani so zapustili z lepimi vtisi jih ob slovesu povabili v naše kraje s tiho željo, da se Romunom, če res pridejo k nam, poskušajo oddolžiti za lep sprejem. V Romuniji so bili: Peter Šumnik (umetniški vodja), Marija in Jože Prednik, Marija in Jože Kobolt, Terezija in Ludvik Kordež, Angelca Bezjak, Jožica Taks, Štefan Robač, Stanislava Kret, Boris Škrubej, Majda Jelen, Majda Bauče, Kristina Štinjek, Martina Ivartnik, Tomaž Hartman, Alfonz Polajner, Janez Svetec in Franc Rožej ter muzikanti Franc Jelen, Barbara Gašper in Slavko Vrabič. Spremljali so jih Mirko Osojnik (predsednik KD), Vojko Močnik (predstavik občine) in novinar Marko Vrečič s Koroškega radia.
V letu 2006 je bilo 24 uspešnih nastopov. V aprilu so pokopali ustanoviteljico skupine Hedviko Jamšek. Potrudili so se tudi takrat, ko so gostili folklorno skupino »Rdeča vrtnica« iz Madžarske. Želeli so se oddolžiti lanskim gostiteljem Romunom, pa ti niso mogli priti, zato so prišli v goste Madžari. Člani naše skupine so bili vse tri dni marljivi spremljevalci madžarske skupine.29 Tudi v letu 2007 so bili naši folkloristi zelo aktivni. Uspešno so gostovali na Madžarskem od 21. do 24. septembra, fotografska razstava ob njihovi 60-letnici, ki so jo odprli 11. oktobra v galeriji na gradu in plesna prireditev v kulturnem domu, dne 12. oktobra, ki so jo popestrile še pevke naše skupine »Deteljica« in naš kantavtor Milan Kamnik, pa je bila vrhunec njihove lepe obletnice.
V letih od 2007 do 2017 so po poročilih vodje sekcije Angelce Bezjak plesalci redno nastopali na tradicionalnih prireditvah v občini in tudi izven nje. Od gostovanj so to predvsem slovenska revija starejših folklornih vsebin v Bistrici ob Dravi, medobčinski reviji odraslih folklornih skupin v Radljah, dnevih narodnih noš v Kamniku, parada in nastop na kmečkem prazniku v Šmihelu v občini Bistrica nad Pliberkom, prazniku jeseni v Wolfsbergu, mednarodnem srečanju Svet brez meja v Vuzenici, Prazniku cvetja, vina in kulinarike v Volčjem potoku.
2012 se je skupina s spletom Škruti bal uspešno predstavila na regijski reviji v Šmarju pri Jelšah.
Ob 120-letnici rojstva Prežihovega Voranca in 60-letnici muzeja je folklorna skupina popestrila tradicionalno prireditev na Prežihovi bajti.
2013 so se odzvali tudi povabilu organizatorjev prireditve Po Koroškem, po Kranjskem že ajda zori, ki je bilo 2013 v Cerkljah na Gorenjskem. Za skupino postaja vedno večji problem obolelost plesalcev, saj je njihova povprečna starost kar visoka in zaradi tega so se morali odreči kar nekaj povabilom. Predsednica sekcije Angelca Bezjak na občnem zboru društva poziva vse člane, da se aktivno vključijo v nagovarjanje in iskanje novih plesalcev.
Gelcin poziv je obrodil sadove in že leto 2015 skupina z novimi mlajšimi člani optimistično gleda v prihodnost in se pripravlja na nova gostovanja in nove splete. Na Dnevih kakijev novembra v Izoli so občinstvu uspešno predstavili zlato ovset.
2016 je skupina na medobčinski reviji odraslih folklornih skupin v Radljah skupaj s folklorno skupino Lija Kovač iz Vuhreda pripravila splet Pr Dularju in se uvrstila na medobčinsko srečanje odraslih folklornih skupin v Zrečah, kjer je prejela srebrno priznanje.
Splet Pr Dularju so združeni plesalci in godci FS Prežihov Voranc in FS Lija Kovač izvajali tudi novembra na Dnevih kakijev v Izoli.
Skupina se prav dobro zaveda, da je za dober nastop potrebno tudi veliko vaj, plesnih ur in tudi sicer dobro razumevanje med plesalci. Za vsakoletne aktivne priprave so izbrali Izolo ob prazniku kakijev, kjer plesalci in godci združijo prijetno s koristnim. Večerni nastopi v hotelu Deln so vsako leto zelo obiskani in pospremljeni z bučnim aplavzom. 2016 so z njimi na priprave šli tudi plesalci folklorne skupine Lija Kovač in skupaj sta skupini po zasnovi Tatjane in Petra Šumnika postavili splet koroške ovseti.
2017 se je folklorna skupina Prežihov Voranc na povabilo organizatorja udeležila mednarodne prireditve Đakovački vezovi, ki so bili že 51. po vrsti. V družbi 56. skupin se je na osrednjem prireditvenem prostoru s koroškimi plesi skupina predstavila v sobotnem večernem nastopu in v nedeljo po svečani povorki.
Na jesen, 14. oktobra, 2017 je skupina skupaj z gosti v polni dvorani kulturnega centra na Ravnah v praznovala 70-letnico svojega delovanja. Aktivnih je 15 parov: Majda Bavče, Angela Bezjak, Francka Erat, Jožica Grobelnik, Martina Ivartnik, Majda Jelen, Damjana Kavtičnik, Marija Kobolt, Rezka Kordež, Slavka Kret, Karla Oder, Marija Prednik, Jožica Pušnik , Tatjana Rožej, Jadranka Saletinger, Kristina Štinjek, Tatjana Šumnik, Rino Čelik, Vlado Gregor, Jože Grobelnik, Tomaž Hartman, Franc Jelen, Ludvik Kordež, Brane Kavtičnik, Jože Kobolt, Štefan Kos, Oto Oder, Alfonz Polajnar, Štefan Robač, Franc Rožej, Janez Svetec, njihov umetniški vodja je Peter Šumnik, predsednica sekcije Angelca Bezjak, muzikantje Barbara Gašper, Žan Kranjc, Maks Rener, Vinko Plimen, Martin Rožej, Franc Jelen.
Prireditev so posvetili Slavku Vrabiču (+2014), godcu, ki ga je harmonika spremljala že od malih nog. Najprej se je v nižji glasbeni šoli učil klavirsko harmoniko, na diatonični pa je samouk. Igral je tudi v različnih ansamblih. Ob tem, da je bil Slavko po srcu ljudski glasbenik, sinonim za veselje, srčnost in dobro voljo, je njegova največja odlika, da je svoje znanje prenašal na mlajše. S Petrom Šumnikom sta kar v garaži na Prevaljah posnela zgoščenko ljudskih viž, ki so namenjene ljudskim plesom. Ta zgoščenka je do sedaj edina, ki jo uporabljajo mnoge domače skupine, saj so na njej posnete vse plesne melodije, ki jih je plesala folklorna skupina Prežihov Voranc. Uporabljal jo je tudi Slavko na seminarjih za možne muzikante za folklorne skupine. Posneta je bila v dogovoru z JSKD, izpostava Ravne na Koroškem za harmonike v B, Es, As in C, F, B durih. Nekaj melodij je Slavko snemal za arhiv za glasbenonarodopisni inštitut ZRC SAZU. Te melodije iz arhiva so med drugim izšle na zgoščenki, ki jo je posnel dr. Drago Kunej, sodeloval je tudi prof. Mirko Ramovš in dr. Rebeka Kunej. Snemalo se je na vajah folklorne skupine Gozdar v družbenem domu v Žerjavu. Slavko Vrabič je bil muzikant, ki je zelo zaslužen, da se bodo še naprej ohranjale koroške viže in s tem je pomagal ohranjati našo bogato koroško kulturno dediščino. Pomagal je folklornim skupinam po vsej Mežiški dolini, prav poseben pečat je pustil v folklorni skupini Prežihov Voranc.
Folklorna skupina je skupaj s Harmonikarskim orkestrom 25. 11. 2017 gostovala na prireditvi Glasba, ples in smeh v Tišini.
_______________
27Arhiv KUD Prežihov Voranc od 1951 do 1980 (Fond Koroškega Pokrajinskega muzeja – Enota Ravne na Koroškem).
2835 let KUD Prežihov Voranc Ravne na Koroškem (1945-1980). Ravne na Koroškem 1981, str. 11-20.
2960 let Folklorne skupine Kulturnega društva Prežihov Voranc (1947-2007). Ravne na Koroškem, oktober 2007.
