Kurent je najznamenitejši tradicionalni pustni lik Ptujskega in Dravskega polja ter Haloz in Slovenskih goric. Po starem verovanju naj bi bil demon rodnosti, ki preganja zimo in vabi v deželo pomlad ter k hiši prinaša rodnost in dobro letino.
Izvor in nastanek kurenta še danes ni pojasnjen. Morda drži teza, ki pravi, da je njegov izvor povezan z ilirsko-keltskim izročilom, mogoče je, da je njegov izvor povezan z mitskimi spremljevalci boginje Kibele, ki so jo častili na našem ozemlju v času antike, ali pa drži teza, da so ga v naše kraje prinesli stari Slovani ali pa Uskoki v 16. stoletju – slednja teza izhaja iz spoznanja o podobnosti našega kurenta in bolgarski kukerja. Štefka Cobelj, ptujska etnologinja in umetnostna zgodovinarka je celo menila, da so kurenti povezani s starogrškimi kureti (kouretes).
Kurenta v primarnem, kmečkem okolju, imenujejo korant, njegovo opravo pa kurentija oz. korantija. Korant je oblečen v dolg ovčji kožuh in obut v visoke čevlje ter zelene ali rdeče pletene dokolenke s posebnim vzorcem. Kožuh ima prepasan z verigo, na kateri je obešenih pet velikih kravjih zvoncev (nekoč je imel na hrbtu obešenega le enega). V rokah vihti ježevko – leseno gorjačo, oblečeno z ježevo kožo. Ta mu služi za obrambo, po nekaterih razlagah pa predstavlja falus – simbol plodnosti. Drži jo v levi roki, saj z desno želi ljudem srečo in mir. Na ježevko ali na verigo ima pritrjene lepo vezene robčke, ki jih dobi v dar od žensk. Nekoč so si robček prislužili le najmogočnejši in najlepši koranti.
Maska oz. kapa, ki si jo korant povezne na glavo, je narejena iz ovčjega kožuha in usnjenega pisano pobarvanega naličja z dolgim nosom, odprtinami za oči in usta, z zobmi iz belega fižola, sirkovimi brki in dolgim rdečim jezikom iz blaga ali usnja. Na vrhu kape korantov iz območja Lancove vasi in Haloz so goveji rogovi in usnjena ali kožuhovinasta ušesa, koranti s Ptujskega in Dravskega polja ter Slovenskih goric pa imajo namesto rogov na kapo pritrjene puranje ali gosje peruti in slamnate rogove, ovite z usnjem in okrašene z raznobarvnimi trakovi in rožami. Največja sramota za koranta je, če mu kdo kapo sname in ga razkrije.
Danes velja, da lahko koranti nastopajo od svečnice do pepelnične srede, nekoč pa so svoje poslanstvo začeli šele na mastni petek in končali na pustni torek. V korantijo so se včasih lahko oblekli le polnoletni neporočeni fantje, danes so koranti tudi poročeni, ženske in otroci. Korantije danes izdelujejo posebni mojstri, eden takih je Marko Klinc iz Spuhlje pri Ptuju, nekdaj pa so korantije ljudje praviloma izdelovali sami, iz doma razpoložljivih materialov, predvsem iz zajčjih kož, starih torb in zavrženega usnja. Nekateri so se oblekli kar v narobe obrnjene zimske kožuhe, ki so jih sicer nosili, obraz pa so si pobarvali z zidnimi barvami. Zvonci so se navadno dedovali, če pa si je fant omislil novo opravo, si je zvonce moral kupiti. Verigo je skoval domač kovač, rdeče ali zelene volnene nogavice pa je spletlo fantovo dekle. Seveda je bila skrivnost, kdo bo korant, zato so fantje svojo opravo izdelovali na skrivaj, da jih ne bi kdo zalotil. Prav zato se korant tudi ni smel odkriti v javnosti, temveč le doma, v hiši.
Koranti so bili prvotno kot plužarji in spremljevalci del skupine pustnih oračev, danes jih pogostovidevamo v večjih skupinah, ki jih spremlja eden ali več hudičev ali tajflov. Slednji so oblečeni v rdeč kombinezon, na glavi pa imajo strašljivo masko z rogovi, šilastim nosom in dolgim jezikom. V rokah držijo trizob, s katerim lovijo duše in jih spravljajo v mrežo (šero).
V prejšnjih časih se je dogajalo, da so se koranti iz sosednjih vasi med seboj spopadali, čemur so botrovale stare zamere ali pa so bila kamen spotike dekleta. Spopadi so se kdaj končali tudi s smrtjo, saj so kurenti pod kožuhom velikokrat skrivali nož ali drugo orožje. Medsebojna obračunavanja so bila razlog, da so oblasti korante večkrat prepovedale. Mrtvega kurenta je upodobil znani slovenski slikar, grafik in ilustrator France Mihelič (1907-1998).
Kljub svojemu grozljivemu videzu je bil korant vedno pozitiven lik. Obetal je rodnost in dobro letino ter prinašal srečo in veselje k domači hiši, zato so se ljudje obiska koranta veselili. Vsaka gospodinja ga je z veseljem pogostila, v hiši, kjer pa ni bil dobrodošel, se je povaljal po tleh in s tem napovedal nesrečo v prihodnjem letu. Danes poskušajo korantovim obhodom dodati še drugo vsebino: koranti se udeležujejo različnih prireditev, se pojavljajo kot maskote in zaščitniki slovenskih športnikov, obiskujejo župane in slovenski parlament …
Obhodi kurentov po vaseh na Ptujskem in Dravskem polju ter v Halozah in na južnih obronkih Slovenskih goric so bili leta 2015 razglašeni za živo mojstrovino državnega pomena, 2017 pa so bili vpisani še na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva.
