Okoli 1690 je Drava začela sipino sredi rečne struge počasi odplavljati. Proces so pospeševale pogoste poplave, zlasti še tista iz leta 1712, zato je bilo potrebno misliti na gradnjo novega mostu.
Leta 1717 je bil v sklopu gradnje ceste Maribor–Ptuj–Varaždin zgrajen novi most, ki je imel v nasprotju s starim le en dvižni del. Most je zahteval pogosta popravila in je zaradi visokih stroškov vzdrževanja mestnim možem povzročal velike preglavice. Leseno konstrukcijo so ogrožale zlasti pogoste poplave, pozimi pa plavajoče gmote ledu. Skoraj ni minilo leto, da ne bi bilo potrebno popraviti dolgih pilotov, zabitih v dno rečne struge, nosilnih tramov, opornikov ali cestišča. Ob vsaki povodnji je bilo potrebno tudi za več dni prepovedati promet preko mostu.
Vprašanje nosilnosti ozkega mostu je postalo še posebej pereče z naraščajočim prometom sredi 19. stoletja. Konec 80-ih let 19. stoletja so na Ptuju začeli razmišljati, da bi na spodnji ustroj starega lesenega mostu namestili železno konstrukcijo in s tem odpravili potrebo po nenehnih popravilih nosilnega lesenega ogrodja. Josef Ornig, predsednik ptujskega društva Bauverein in poznejši ptujski župan, se je zato pri podjetju Ing. Gridl iz Dunaja pozanimal o možnosti tovrstne rekonstrukcije ptujskega mostu. Podjetje je Ornigu poslalo predračune za različne izvedbe mostne konstrukcije in za različne obremenitve mostu. S tem pa je bilo dogovarjanja tudi konec.
Nekaj let kasneje je o zgraditvi sodobnega cestnega mostu čez Dravo razpravljal ptujski občinski svet. Mestna uprava je leta 1895 v zvezi s tem navezala stike s podjetjem Alpine Montagesellschaft iz Dunaja. To je nato pripravilo tri načrte z različnimi izvedbami. Občinski svet se je odločil za varianto, po kateri naj bi most stal na kamnitih stebrih in imel tri enake loke z razpetino 49 metrov. Cena železne konstrukcije je znašala 54.000 goldinarjev, celotna izvedba mostu pa ok. 143.000 goldinarjev. Sklenjeno je bilo, da mesto za potrebe izgradnje novega mostu zaprosi za državno podporo, a prizadevanja niso obrodila sadov. Tako so ob prelomu stoletja ptujski leseni most čez Dravo le obnovili.
Prvo svetovno vojno je most preživel brez poškodb. Most, ki je bil do leta 1924 last ptujske občine, so leta 1928 podržavili, mostnino pa ukinili. Odslej je zanj skrbel Odbor mariborske oblasti. Drugo svetovno vojno je dočakal v dokaj slabem stanju. Aprila 1941 ga je pri umiku porušila stara jugoslovanska vojska. Ko so Nemci zasedli Ptuj, so za svoje potrebe most ponovno zgradili, ob umiku svoje vojske leta 1945 pa ga porušili.
