Prvi poskusi ogrevanja likalnikov s špiritom so bili izvedeni v Ameriki okrog leta 1850. Že šest let kasneje so likalnike na špirit po ameriškem vzoru začeli izdelovati v jeklarni Annahütte pri Tannhausenu v Pruski Šleziji. Prvi likalniki so imeli precej visoko ohišje iz litega železa, kasneje so postali bistveno manjši, ožji in lažji.
Zlasti priljubljeni so bili majhni potovalni likalniki na tekoči špirit ali na špiritne tabletke (tablete iz metilnega alkohola, metanola), saj je bilo oboje sorazmerno lahko priskrbeti. Posebnost med njimi je bil likalnik znamke Bugolette, ki je v osnovi služil za likanje (z njim so likali predvsem ovratnike moških srajc), obrnjen narobe, z likalno površino navzgor, pa za kuhanje hitro pripravljenih napitkov in jedi (čaja, kave, umešanih jajc …). Pred likanjem je bilo treba v pločevinasto posodico naliti žličko gorilnega špirita ali namestiti špiritno tableto, to pa prižgati z vžigalico. Ročaj likalnika je bil lesen ali iz porcelana ter dodatno izoliran z azbestom. Na enak način je deloval likalnik znamke Durette, ki so ga tako kot Bugolette izdelovali v Avstriji. Kasnejši likalniki so bili opremljeni z rezervoarjem za špirit (špirit je bil uplinjen v grelniku in je nato zgoreval z majhnimi plamenčki, skozi majhne odprtine grelnika). Količina špirita v rezervoarju je zadostovala za eno uro likanja. Tovrstne likalnike so uporabljali v letih 1850–1940.
Nekdaj so bili v uporabi tudi likalniki na bencin. Ameriško podjetje Coleman je take likalnike prodajalo v letih 1925–1940. V primerjavi z likalniki na oglje so bili lažji, njihova temperatura je bila enakomernejša, ravnanje z njimi pa je bilo nevarnejše, saj je pri rokovanju z njim lahko prišlo do vžiga ali celo eksplozije.
Ko so v 20. letih prejšnjega stoletja v večjih mestih v tujini začeli razpolagati s plinsko razsvetljavo, so ta novi vir energije želeli uporabiti tudi v gospodinjstvih pri likanju. Prvi likalniki na plin so imeli zadaj veliko odprtino, ki je omogočala, da so jih položili neposredno na odprt plamen plinskega grelnika in tako greli notranjo likalno površino. Grelniki so bili različnih oblik, od majhnega gospodinjskega grelnika, na katerem so lahko ogreli le en likalnik, do ogrevalnika, kjer so se naenkrat greli trije do štirje likalniki, pa do velikih plinskih peči, na katerih so lahko naenkrat segreli do deset likalnikov. Slabost prvih plinskih likalnikov je bil moteč smrad po plinu, ki je bil prisoten ob likanju. Kasneje so likalnike izboljšali tako, da jih je bilo možno priklopili neposredno na plinsko napeljavo, predvsem v pralnicah, likalnicah in obratih za izdelovanje konfekcije.
V zadnjih sto letih se je likalnik zaradi razvoja materialov in tehnologije spremenil iz težke železne naprave v lahko električno napravo za vsakdanjo uporabo. Prvi električni likalnik se je pojavil leta 1882 v New Yorku. V celoti je bil izdelan iz kovine. Bil je brez vsakršne izolacije, tehtal je skoraj sedem kilogramov. Njegovi slabosti so bili počasno segrevanje in težko uravnavanje temperature, kar je bil vzrok pogostim sežigom tkanine. Električne likalnike za domačo uporabo je prvo uvedlo nemško podjetje AEG, ki je leta 1886 predstavilo osem, sicer še vedno precej dragih modelov s posebnim ročajem.
Prvi električni likalniki s termostatom za uravnavanje temperature so se pojavili okrog leta 1920. Električni likalniki na paro so prišli v rabo okoli leta 1926 (prvi patenti so se pojavili že konec 19. stoletja), vendar niso bili prodajna uspešnica, razširili so se šele v 40. in 50. letih 20. stoletja. V 50. letih prejšnjega stoletja se je z uporabo plastičnih ročajev in aluminijastih likalnih površin močno zmanjšala tudi teža likalnikov, s tem pa se je povečala tudi njihova funkcionalnost.
V naše kraje so električni likalniki prišli okoli leta 1940, na podeželje nekoliko kasneje, v letih 1950–1960. V Jugoslaviji so likalnike s temperaturno regulacijo začeli izdelovati v 50. letih preteklega stoletja v črnuški tovarni Elma (v sodelovanju z nemško Rowento), konec šestdesetih let pa v tovarnah Gorenje, Goran, Elektron, Kontakt, Končar.