„Ko smo se bližali cerkvi, prav gotovo nismo pazili na to, po kateri poti bomo šli, le da nas je pripeljala na vrh. Če smo imeli srečo, da smo izbrali tisto, po kateri so nekoč hodili romarji in ki nam najprej pokaže cerkveno pročelje, potem smo arhitekturni spomenik doživeli v njegovem izbranem naravnem okolju in v pretehtani razvrstitvi njegovih sestavin. Doživeli smo ga tako, kakor so ga doživljali romarji, ko še ni bilo avtomobilov in so peš ter z molitvijo in pesmijo na ustih prihajali z moravške strani. Ob tej poti so jih spremljale kapelice, ki so značilne za vse romarske poti. Pogled, ki hkrati zajame večjo zaprto kapelico s fresko sv. Valentina, za njo bogato cerkveno pročelje z lopo in še naprej zgornji del zvonika, je tako mikaven in tako dobro izbran, da bržčas to zahoredje stavbnih gmot ni naključno in je imel tu prste vmes baročni arhitekt, ki ni oblikoval le posameznih stavb, temveč jih je tudi smiselno razpostavil in mojstrsko uredil celotno okolje. Zato pa Limbarska gora ni samo velik umetnostni spomenik domačega baroka, ampak je tudi krajinsko doživetje, saj je resnično enkratna v svojem čudovitem naravnem okolju. To je pesem, ki je privrela iz veselega srca.”
(Zadnikar, Marijan: Spomeniki cerkvene arhitekture in umetnosti 2.)
