Decembra 1958 se je Študijska knjižnica združila z Ljudsko knjižnico oz. Mestno knjižnico in čitalnico v Ptuju v novo ustanovo z nazivom Ljudska in študijska knjižnica Ptuj (LIŠKP). Vodstvo nove ustanove je prevzel Drago Hasl.
LIŠKP je imela tri oddelke z ločenim knjižnim fondom (Študijski, Ljudski in Mladinski oddelek), a s skupnimi proračunskimi sredstvi. Študijski oddelek je posloval v muzejskem poslopju na Dominikanskem trgu 1, Ljudski in Mladinski oddelek pa na Krempljevi ulici 2. Knjižni fond LIŠK je štel 50.000 enot gradiva. Študijski oddelek z 41.000 enotami gradiva je izposojal strokovno literaturo za študij, obiskovali so ga predvsem dijaki, študenti ter znanstveni, kulturni in prosvetni delavci. Ljudski oddelek s 5.800 enotami gradiva je obiskoval širši krog mestnih in okoliških bralcev – izposojali so si predvsem leposlovno literaturo. Otrokom namenjen oddelek je premogel le 3.150 enot gradiva, a ga je obiskovalo največ bralcev.
Leta 1959 je bila v okviru LIŠKP organizirana še Potujoča knjižnica, ki je obiskovala tiste kraje ptujske občine, kjer knjižnic ni bilo. Na voljo je imela le dva lesena kovčka s po 225 knjigami. Na svojo prvo pot je krenila jeseni 1959, v Vitomarce in Naraplje in bila deležna velikega zanimanja.
Leta 1962 je LIŠKP dobila status matične knjižnice za ptujsko območje in s tem obveznost, da na svojem območju pospešuje knjižničarsko službo, vodi registracijo vseh vrst knjižnic, jim nudi strokovno pomoč ter organizira izobraževanje strokovnega kadra. Že od ustanovitve naprej je izvrševala tudi nalogo ohranjanja kulturne dediščine: zbirala, strokovno obdelovala in hranila je domoznansko gradivo s področja Dravskega in Ptujskega polja ter Haloz in Slovenskih goric ter zbirala tujejezično gradivo trajne vrednosti s področja znanosti, književnosti in umetnosti.
Sredi leta 1966 je vodstvo ustanove prevzela Milojka Alič, knjižničarka z najdaljšim delovnim stažem v zavodu. Veliko truda je vložila v rešitev prostorskih problemov knjižnice. Slednje ji je uspelo delno rešiti leta 1969, ko se je Študijski oddelek preselil iz dominikanskega v minoritski samostan. Prelomnico v delovanju knjižnice je prinesla tudi leta 1971 pridobljena pravica do prejemanja obveznega izvoda tiskane produkcije nastale na področju naše države.
V času Aličeve je knjižnica posebno pozornost namenjala razvoju ljudskega knjižničarstva na Ptujskem. Za matično službo je zraven Aličeve v letih 1963–1971 skrbel še učitelj in knjižničar Dragutin Zupančič iz Ljudskega oddelka. Leta 1972 je to delo prevzel Simon Petrovič, pionir potujočega knjižničarstva na Ptujskem. S knjigami je zalagal okoliške ljudske, šolske in strokovne knjižnice. Svoje poslanstvo je dolgo časa opravljal s kolesom ali z javnimi prevoznimi sredstvi, saj knjižnica vse do leta 1996 ni premogla lastnega vozila.
V času upravnika Draga Šuligoja (1977–1983) je bila posebne skrbi deležna domoznanska dejavnost, ki se je od leta 1972 naprej izvajala v bibliografsko dokumentacijskem referatu Študijskega oddelka, od leta 1994 pa v samostojnem Domoznanskem oddelku. Zanjo je od leta 1967 naprej skrbel bibliotekar Jakob Emeršič – zastavil je domoznansko zbirko, zbiral gradivo o Ptuju in njegovi okolici, pripravljal razstave in veliko publiciral.
Leta 1982 se je začasno rešila tudi prostorska stiska Mladinskega oddelka. Ta je od ustanovitve naprej deloval na skromnih 18 m2 v Krempljevi ulici. V poletnih mesecih leta 1982 se je oddelek preselil v prenovljene prostore minoritskega samostana, kjer je že od leta 1969 deloval Študijski oddelek knjižnice. Prostorska razširitev in nova kadrovska zasedba Mladinskega oddelka sta omogočila razvoj raznovrstnih kulturno-vzgojnih dejavnosti za odraščajočo mladino in uvedbo celodnevne izposoje.
Leta 1983 je vajeti knjižnice prevzela ravnateljica Lidija Majnik. V njenem času se je knjižnica skladno z usmeritvami bibliotekarske stroke preoblikovala v regionalno splošnoizobraževalno knjižnico za ptujsko in ormoško občino in se konec desetletja začela pripravljati na avtomatizacijo poslovanja. Prva računalniška izposoja je stekla leta 1990 v Študijskem oddelku, tri leta kasneje je LIŠK prešla na računalniško obdelavo gradiva in avtomatizirano izposojo v vzajemnem, on-line dostopnem bibliografskem sistemu Cobiss (1993). Naslednje leto se je gradivo začelo opremljati s črtnimi kodami, za delo v izposoji so se začeli uporabljati optični čitalci.
Ker selitev knjižnice v minoritski samostan ni prinesla bistvenih izboljšav glede razpoložljivega prostora in kadra, so v času Majnikove ponovno stekla prizadevanja za rešitev prostorske problematike knjižnice. Sredi osemdesetih let 20. stoletja je bil projekt preselitve ptujske knjižnice vključen v občinske programe revitalizacije starega mestnega jedra. Sprejet je bil sklep, da se za potrebe knjižnice rekonstruira kompleks stavb Malega gradu na Prešernovi ulici 33–35. Fizična prenova objekta se je pričela leta 1990, končala pa jeseni leta 2000 s preselitvijo knjižice na novo lokacijo.