»Ljudska univerza bodi duševno zdravilišče, v katerem se bodo srca in duhovi odpirali blagodejnim žarkom resnice, znanja, misli, lepote in plemenitosti.«
Božidar Borko, Tabor, Občni zbor Ljudske univerze, 17. 1. 1922, str. 3
Zamisel o nujnosti »ljudskega vseučilišča« je v Mariboru, v mestu, ki mu je konec prve svetovne vojne prinesel korenite spremembe, oživela že zelo zgodaj, poleti 1919, še pred podpisom mirovne pogodbe z Avstrijo. To zamisel je spodbudila »razveseljiva novica v časnikih«, da so ljudski univerzi ustanovili v Zagrebu in Beogradu.[1] V Mariboru so se takoj po začetku županovanja Ivana Grčarja poleti 1921 začeli resno ukvarjati s problemom izobraževanja odraslih in ljudske prosvete. Socialni demokrati so imeli svoje nazore o izobraževanju delavcev in jih skušali uresničiti v Ljudski univerzi. Ljudska univerza naj bi postala središče novega prosvetnega dela v mestu. Strokovna in splošno-izobraževalna predavanja naj bi širila duhovno obzorje mariborskega delavstva in srednjega sloja.[2] Izvoljeni pripravljalni odbor Ljudske univerze v Mariboru, katerega gonilna sila je bil tajnik prof. Ivan Favai (25. 6. 1886, Ljubljana – 21. 2. 1958, Ljubljana) je poskrbel za društvena pravila. Potrdila jih je pokrajinska uprava v Ljubljani. Društvena pravila so določala, da Društvo Ljudska univerza v Mariboru deluje v mestu in političnem okraju Maribor. Njegov namen je bil širiti splošno izobrazbo med vsemi sloji na območju njenega delovanja:
z brezplačnimi predavanji in specialnimi tečaji;
z javnimi literarnimi prireditvami;
s poučnimi ekskurzijami;
s tiskom in knjižnicami.
Predložena pravila Ljudske univerze v Mariboru je odobrila Pokrajinska uprava za Slovenijo, dne 14. decembra 1921 (št. 12020/V).[3] Ustanovni občni zbor Ljudske univerze v Mariboru se je vršil v mali kazinski dvorani 18. januarja 1922, v poslopju nekdanje nemške kazine na Slomškovem trgu. Zbora se je udeležilo 40 udeležencev. Odločili so se za »resno, nestrankarsko, sistematično kulturno delo«.[4]
Leta 1924 se je župan Viktor Grčar zaradi naraščajočih obveznosti pri vodenju mesta odpovedal predsedstvu Ljudske univerze. 25. februarja 1924 je na občnem zboru Ljudske univerze prevzel vodstvo inž. Janko Kukovec, ki se je rodil 9. decembra 1883 v Ljutomeru, ljudsko šolo je obiskoval v domačem kraju, nižjo realko v Mariboru, višje razrede realke v Ljubljani in leta 1904 maturiral. Gradbeništvo je študiral v Zürichu na tamkajšnji znameniti tehnični visoki šoli (ETH). V Švici se je poročil z zdravnico dr. Klaro Doktor (1883–1980), rusko Židinjo iz Hersona v Ukrajini. V letu 1945 je bil nameščen v tedanjem ministrstvu za gradnje kot šef odseka za šolstvo, že po nekaj mesecih pa je bil premeščen na mesto šefa uprave javnih zgradb v Maribor. Umrl je 10. 5. 1968 v Mariboru, kjer je tudi pokopan.[5]
Vprašanje financiranja Ljudske univerze ni bilo dorečeno, zato je predsednik inž. Janko Kukovec sprožil nabiralno akcijo in se v časniku Tabor obrnil k »vsem prijateljem Ljudske univerze v Mariboru«, s prošnjo za nakazilo prispevkov. Z njimi bi si Ljudska univerza kupila episkop za projiciranje slik iz knjig in razglednic, pa tudi »glasovir«, saj je nameravala v svoj program vključiti glasbene prireditve. Ponovno je opomnil na zamisel, da bi v Mariboru zazidali »Mariborski ljudski kulturni dom«.[6] Ljudska univerza je predavanja prav sistematično organizirala v ciklih, tako da so se obiskovalci seznanili s kulturo jugoslovanskih in drugih narodov. Organizirala je tudi cikle s področja biologije, medicine, pedagogike, sociologije, etike. Pri tem pa je vselej izbirala najboljše predavatelje in znanstvenike. Tako so na mariborski ljudski univerzi predavali tudi univerzitetni profesorji iz Ljubljane, Zagreba in drugih, tujih univerz. Med odličnimi gostujočimi strokovnjaki so v Ljudski univerzi Maribor predavali med drugimi tudi znameniti avstrijski psihiater Alfred Adler, utemeljitelj individualne psihologije, poljsko-avstrijski umetnostni zgodovinar dr. Josef Strzygowski, ravnatelj dunajskega inštituta za zgodovino likovne umetnosti, srbski zgodovinar dr. Aleksej Jelačić iz Skopja, biolog dr. Boris Zarnik in psiholog dr. Zoran Bujasa iz Zagreba, več profesorjev ljubljanske univerze, dr. Julius Kugy, znameniti alpinist iz Trsta, irsko-škotska jezikoslovka, novinarka in alpinistka Fanny Susan Coopeland, svetovna popotnica Alma Karlin in drugi.[7]
Kljub uspešnemu delu se je Ljudska univerza znašla v nezavidljivem finančnem položaju, saj ji je mestna občina odtegnila podporo. Odvisna je bila od pomoči mariborske oblasti, po ukinitvi le-te leta 1929 pa od banske uprave v Ljubljani. Nekaj sredstev je pridobila še od mariborske Posojilnice in podpornikov ter seveda s skromno vstopnino, ki je znašala, kot se spominja Jaro Dolar, »dva dinarja, lahko bi rekli nekakšen števni dinar, nam dijakom so razdelili v šoli legitimacije za brezplačen obisk«.[8] Zviševanje vstopnine bi pomenilo, da bi postajala Ljudska univerza vedno manj dostopna ravno tistim slojem, katerim je namenjena.[9] Opozorili so tudi na pomanjkanje osebja in izpostavili najbolj pereč problem, ki se je zaostril konec dvajsetih let – to so bili stalni prostori Ljudske univerze. Prireditve Ljudske univerze so bile v stavbi Slovenskega narodnega gledališča, in to v prvem nadstropju, v katerem sta bili sicer čitalnica in izposojevalnica Študijske knjižnice. Težak položaj Ljudske univerze se je rešil šele leta 1929, ko je mestna občina Ljudski univerzi dovolila uporabo dvorane nekdanjega kina Apolo v pritličju kazinske stavbe, vzdolž Gledališke ulice. V teh prostorih je Ljudska univerza ostala do aprila 1941. »Tako je bila pretrgana nadležna in neprikladna simbioza med Ljudsko univerzo in Študijsko knjižnico«, ki sta si do tedaj delili malo kazinsko dvorano, prav tako v stavbi gledališča.[10]
V odboru Ljudske univerze so bile skozi celotno medvojno obdobje reprezentativne osebnosti Maribora, od leta 1932 Marija Maister, žena generala Rudolfa Maistra, predsednica ženskega društva v Mariboru, odvetnik dr. Vekoslav Kukovec – minister v več vladah, tudi v prvi slovenski leta 1918, urednik pedagoške revije Popotnik Matija Senkovič (ki je po smrti prof. dr. Franca Kovačiča l. 1939 prevzel mesto podpredsednika društva), gimnazijski profesor dr. Anton Dolar, pedagog in predsednik Pedagoške centrale prof. Gustav Šilih, sodni svetnik dr. Vladimir Travner (po smrti ga je nadomestil pisatelj in odvetnik dr. Makso Šnuderl), glasbenik prof. Hinko Druzovič, naravoslovec in matematik z realne gimnazije prof. Leon Detela. Sestava odbora je bila svetovnonazorsko in politično raznorodna, vendar je odbornike družila skupna vnema za izobraževanje in vzgajanje odraslih. V sestavi odbora so bili pomembni kulturni delavci v Mariboru, kar dokazuje, da je predstavljala Ljudska univerza eno izmed osrednjih kulturnih društev v medvojnem času v Mariboru.[11]
Janko Kukovec se je izkazal kot predavatelj, razumnik, poliglot in spreten organizator. V šestnajstih letih je Ljudska univerza pod Kukovčevim vodstvom priredila 833 prireditev. Vztrajala je na začrtani poti s predavanji, strokovnimi tečaji, razstavami, literarnimi in glasbenimi prireditvami, med njimi okrog sto glasbenimi večeri in desetinami poučnih izletov. Te prireditve naj bi obiskalo 127.000 obiskovalcev. Ljudska univerza je hotela oblikovati samostojno mislečega človeka, kulturno je vzgajala vse sloje prebivalstva in bila je vseskozi nestrankarsko opredeljena. Razvila se je v pomemben center ljudskoprosvetnega dela na severnem slovenskem ozemlju. Leta 1935 je bila na pobudo Janka Kukovca ustanovljena Zveza ljudskih univerz Jugoslavije, v katero so bile poleg mariborske ljudske univerze vključeni tudi ljudski univerzi iz Ljubljane in Celja.[12]
Sezona 1940/1941 je bila zaradi druge svetovne vojne nedokončana, zadnje predavanje je imel 17. marca 1941 pedagog dr. Stevan Pataki iz Zagreba.[13] 1. decembra 1941 je Ukinitveni komisar za društva, organizacije in združenja na Spodnjem Štajerskem ukinil Ljudsko univerzo, sledila je zaplemba premoženja. Tako je za nekaj let zamrlo živahno delovanje Ljudske univerze.[14]