Po narečjih delimo Pohorce v tri skupine: v mežiško narečje, severnopohorsko ali remšniško narečje in v južnopohorsko narečje. Vsa tri narečja se razlikujejo med seboj predvsem po izgovorjavi posameznih glasov ali naglasih besed.
V lovrenško kotlino so prišli prvi naseljenci s Koroške, ki so s svojim govorom najprej vplivali na lovrenški govor. Ta se je spreminjal tudi pod vplivom tujcev, ki so v različnih obdobjih prihajali v kotlino (Italijani, Čehi, Nemci”). Lovrenški govor se je razvijal na majhni, zaprti površini, prostorsko izolirani od Koroške zaradi okoliških hribov. Pravila uporabe tega jezika so se izoblikovala na domačih tleh in prenašala iz roda v rod preko ustnega izročila. Dnevno odhajanje iz kotline in vračanje domačinov je bilo do nedavna zelo malo, v zadnjih letih pa se je povečalo, zato se je tudi lovrenški govor obarval s pogovornim jezikom. Kljub temu ga naše babice še danes „ganc po lovrenško riežejo”.
Pri govoru domačinov je zelo značilna majhna redukcija samoglasnikov. Posebej pridejo do izraza široki samoglasniki in njihove zamenjave. Tako npr. krava postane krova, koza – kaza in voda – vada. V jeziku je prisotnih veliko nemških ali pa ponemčenih besed in izrazov.
Z jezikom so povezana tudi imena, iz katerih lahko včasih sklepamo na poreklo prebivalstva, kje so se naselili ali od kod so prišli.
