Poleg naštetih samostojnih knjig, ki jih je koroški pisatelj ustvaril v zadnjem desetletju pred drugo svetovno vojno, je ostalo še nekaj krajših del iz tega časa, pa jih Voranc sam ni hotel sprejeti v nobeno zbirko. V samostojni knjigi so izšle šele leta 1952, po Prežihovi smrti, z nekaterimi izbranimi mladostnimi deli in z dotlej še neobjavljeno naslovno novelo Kanjuh iz zagate. Dvanajst knjig njegovega Zbranega dela pa dokazuje Prežihovo izjemno plodovitost; zmogel jo je v času, ki je bil zbranemu in tihemu pisateljskemu snovanju izrazito nenaklonjen.
Pisateljeva dela so prevedena v srbohrvaščino, ruščino in nemščino, v zadnjih letih pa tudi v angleščino, kitajščino, češčino, slovanščino, albanščino in še nekaj drugih jezikov. Z gotovostjo lahko torej sklepamo, da Prežihov Voranc ni zgolj slovenski, ampak tudi že evropski pisatelj. Ali lepše, kakor zna to utemeljiti dr. Marja Boršnik:
»Prežihov humanizem je pretrpel dve hudi preizkušnji: prvo in drugo svetovno vojno, ki je bil v njiju sam, predmet brezmejne človeške okrutnosti, vržen v osrednji vrtinec nasilja. Prvo vojno je v sebi premagal in nam dal po njej največjo leposlovno prozo, kar je iz tega časa imamo, druga vojna pa ga je telesno izjedla, preden je mogel iz sebe izluščiti veliki klasični tekst. Tega bi nam mogel dati le ustvarjalec njegove izrazne sile in njegove vsečloveške dozorelosti.«
Uporabljena literatura
1. Marja Boršnik: Prežihov Voranc (v: Marja Boršnik: Študije in fragmenti, Maribor 1962, str. 335–372).
2. Drago Druškovič: Prežihov Voranc (Zbirka Obrazi), Ljubljana 1983.
3. Mala splošna enciklopedija, Ljubljana 1973, 2. knjiga, str. 424–425.
4. Miroslav Osojnik: Od Kotelj do Prežihove bajte, Ravne na Koroškem 1995.
5. Dr. Franc Sušnik: Prežihov Voranc (v: In kaj so ljudje ko lesovi, Maribor 1968, str. 74–89).
6. Prežihov album – uredil Tone Sušnik, Ljubljana 1983.
