Maks Hrovat se je rodil leta 1894. Bil je borec v prvi svetovni vojni na vzhodni fronti.
V Galiciji se je boril vsa štiri leta. Rusi so dobili zmago. Najhujši boji so bili avgusta in septembra leta 1914. V svojem dnevniku je napisal: „Mrtvi, umirajoči, neznosni kriki umirajočih – lakota. Nikoli več vojne”. Poslan je bil v prve bojne vrste. Med temi boji se je zgodilo, da je na hrbtu dolgo časa nosil enega od svojih poveljnikov in šele na koncu opazil, da je žal preminul.
Med vojno je bil tudi v Insbrucku. Okoli 1970 je bilo tam srečanje preživelih, vendar se ga Hrovat ni želel udeležiti, saj so bili spomini na vojna leta, polna lakote, prehudi.
Po koncu prve svetovne vojne se je vrnil z vlakom in na postaji videl, da novačijo vojake za Maistrove borce. Ne da bi se vrnil k družini, je bil takoj pripravljen pomagati pri zaščiti severne meje. Bilo mu je v ponos, da se je lahko boril pod poveljstvom Rudolfa Maistra (1874-1934). Osvobodili so velik del Maribora in del Štajerske.
Umrl je leta 1974. Ob njegovi smrti je njegov sin zahteval, da se na osmrtnico vpišejo tudi napis Maistrov borec.
Zgodbo in fotografije je prispeval Maksov vnuk Uroš Hrovat.
