V letu 1912 se je med mariborskimi Nemci pojavila zamisel o postavitvi nemške planinske koče na Pohorju, kjer je že stala Ruška koča Podravske podružnice SPD. Ruško kočo so obiskovali tudi nemški pohodniki, ker pa je bila to slovenska planinska postojanka, je bilo Nemcem, kot je takrat poročal časnik Marburger Zeitung, vedno bolj nelagodno. Tako je Hermann Albinger, vnet pohorski planinec, dal v mariborskem Moškem pevskem društvu (Männergesangverein) pobudo, da se na Pohorju zgradi majhna društvena koča. Ta pobuda se je hitro razširila ter prerasla v željo po postavitvi velike skupne nemške koče, ki bi se imenovala „Marburger Hütte” („Mariborska koča”).
Ker so Slovenci v okviru Podravske podružnice Slovenskega planinskega društva že leta 1907 zgradili svojo planinsko postojanko na Pohorju, je bila želja Nemcev po lastni planinski koči še toliko večja. V ta namen so leta 1912 ustanovili planinsko društvo Deutscher Bergverein Marburger Hütte. Zemljišče za kočo jim je jugovzhodno od Reškega vrha pod glavnim pohorskim grebenom prodala Frančiška Kopp. Gradbena dela je vodil stavbenik Holzer, mnogi obrtniki pa so za izvedbo ponudili ugodne cene. V koči so uredili sanitarne prostore, ki so pohodnikom nudili kar veliko udobje. Pitno vodo je koča dobivala iz vodnega zajetja. Med gradnjo je bil prav tako izražen predlog, da bi se uredila pot od Sv. Bolfenka do koče, na vrhu pa promenada. Mariborsko kočo so slavnostno odprli 7. septembra 1913. V njeni bližini so postavili še depandanso, ki so jo namenili letoviščarjem.
Po prvi svetovni vojni je bila Mariborska koča do leta 1921, ko je bilo naposled društvo Deutscher Bergverein razpuščeno, še v nemški lasti. Z razpustitvijo nemškega društva se je pokazala priložnost, da bi kočo z depandanso in s celotnim posestvom kupila Mariborska podružnica Slovenskega planinskega društva, kar se je uresničilo julija 1921. Koči so tedaj nadeli slovensko ime – Mariborska koča – in jo prenovljeno svečano odprli za javnost 14. maja 1922. V naslednjih letih so jo urejali in izboljševali, napeljali so moderen vodovod, zgradili kopalni bazen, elektriko za razsvetljavo pa priključili iz elektrarne v lasti bližnjega Pohorskega doma.
Med drugo svetovno vojno je bila koča ponovno v nemški lasti, dokler je niso leta 1944 požgali partizani. Današnja koča, ki so jo odprli 14. julija 1946, stoji na mestu nekdanje depandanse, ki je bila prav tako požgana med drugo svetovno vojno.
