Marija Perpar (1904–1990) sodi v skupino slovenskih znanstvenic, ki so svoje raziskovalne ambicije lahko udejanjile šele po drugi svetovni vojni; v njenem primeru dve desetletji po zagovoru doktorske disertacije. Perparjeva, ki je poučevala v srednji šoli, je sicer raziskovala na Kemičnem inštitutu, vendar ni dobila plačane namestitve na ljubljanski univerzi.
Njeno raziskovalno delo je, zaradi udejstvovanja v ženskih društvih, prekinila kazenska premestitev na realno gimnazijo v Celje. Po habilitaciji za privatno docentko februarja 1946, in nato julija 1946 po zaposlitvi na Tehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, se je posvetila raziskavam na področju organske kemije in vzgoji akademskega naraščaja, vodila katedro za organsko kemijo, ostale upravne funkcije pa je odklanjala. Znana je bila kot stroga, ampak izjemno poštena profesorica, ki je vplivala na generacije kemikov, študirajoče do leta 1974, ko se je ob dopolnjenem sedemdesetem letu starosti upokojila, še nadalje pa je honorarno sodelovala pri raziskovalnem delu njenega »matičnega« oddelka, ki je v času trajanja njene zaposlitve večkrat spremenil naziv. Marija Perpar je bila tako redno zaposlena na Tehniški fakulteti Univerze v Ljubljani (1946–1950), Fakulteti za kemijo Tehniške visoke šole (1950–1954), Fakulteti za rudarstvo, metalurgijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani (1954–1959) in Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo Univerze v Ljubljani (1960–1974), honorarno pa je predavala na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.