Novo ime, Melodija Mengeš pa je tovarna dobila 6. decembra 1954. Z odločbo zvezne uprave za izvajanje v Beogradu, pod št. 674 z dne 15. april 1955, je bilo zaščiteno ime in znak lira vpisano v register pod št. 13368. Zaščitena oblika: lira na belem in črnem polju ter napis Melodija Mengeš.
V letu 1954 je Melodija Mengeš poskusila pospešiti prodajo svojih izdelkov z odprtjem lastnih prodajaln v Ljubljani, na Reki in naslednje leto v Zagrebu. Začeli so izdelovati črevnate strune in se pripravljati na izdelavo kovinskih strun. Množila so se naročila za violine, klavirske in kromatične harmonike, kitare, tolkala, jazz garniture in orglice, katerih proizvodnja je znašala od pet tisoč do šest tisoč kosov na mesec. Poznane so bile orglice »Pastirček« in orglice »Pionir«. Tudi v tujini so se začeli zanimati za izdelke Melodije Mengeš. Za Anglijo je bilo izdelano veliko število kitar, povezali so se tudi s tovarnama Hohner in Lubas, ki sta izdelovali harmonike.
Največ glasbenih inštrumentov so izdelali v letu 1965. Zaposlenih je bilo že 414 delavcev. Na trg so poslali 25.264 kitar različnih tipov in 310 harmonik. Del teh glasbil so izvozili v Ameriko, Anglijo, Francijo, Italijo, Nemčijo in na Švedsko. Žal so se zaradi neprimernega prevoza poškodovala in zlasti iz Amerike je bilo veliko reklamacij. Hkrati so se kopičile težave v podjetju. Število zaposlenih se je zmanjšalo, izdelali so vse manj glasbil, trgovske lokale pa so prodali Jugotehniki.
Proizvodnja glasbenih inštrumentov je v letu 1970 spet nekoliko zrasla. Začeli so izdelovati diatonične harmonike, elektroakustične inštrumente in orkestrsko elektroniko, osvojili so tudi program zvočnih notnih tabel, drugo pa so opustili. Leta 1971 so začeli izdelovati diatonične harmonike pod imenom Planinka. Bile so zelo kakovostne in za tisti čas revolucionarne. Izdelane so bile iz resonančnega lesa in prevlečene z celuloidom v rdeči ali sivi barvi. Leta 1974 so naredili tako imenovano leseno diatonično harmoniko. Izdelal jo je Milan Šutar. Prepoznavni znak za to harmoniko, v podobi pastirčka (dva pastirja in med njima Triglav), je zrisal in oblikoval Fran Ravnikar. Oba sta bila takrat zaposlena v Melodiji Mengeš.
Leta 1977 so se združili s trgovskim podjetjem Jugotehnika. Tako je Melodija postala njen tozd. Prelomno leto za podjetje Melodija je bilo leto 1991. Tega leta se je Slovenija na odcepila od nekdanje skupne države in postala samostojna. Ta odločitev slovenskega ljudstva je vplivala na mnogo podjetij, med njimi tudi na Melodijo. Tržne razmere so se v trenutku spremenile. Večino inštrumentov, predvsem klavirskih harmonik in kitar so prodali v republike nekdanje SFRJ, diatonična harmonika, ki so jo prodajali predvsem na slovenskem trgu, pa ni mogla pokriti izgub nekdanjega jugoslovanskega trga.
V težkih razmerah je podjetje delovalo še nekaj let, potem pa je leta 1995 sledil stečaj in Melodija je kot blagovna znamka prišla v zasebno last. Kupil jo je gospod Ciril Burgar, ki je bil takrat zaposlen v Melodiji. Danes je od nostalgične zgodbe ostala Melodija glasbila, d. o. o., s sedežem v Mengšu. Direktorica Vesna Razgoršek Burgar nam je prijazno pomagala pri sestavljanju zgodbe in nam priskrbela fotografije, za kar se ji iskreno zahvaljujemo. Na Melodijo še danes spominjajo izjemno lepa glavna zgradba današnje Melodije glasbila in prijeten vonj po lesu, lepilu ter pogled na številna glasbila, ki jih podjetje uvaža, predvsem pa se oko ustavi na prelepih harmonikah, ki jih še vedno izdelujejo v podjetju zaposleni mojstri.
Melodija je bila prava valilnica mojstrov izdelovanja glasbil. V sodelovanju z obrtno šolo je celo izobraževala za poklic glasbilarja. Zato ni nič nenavadnega, da je iz mengeškega podjetja izšlo največ glasbilarskih mojstrov, ki še danes širijo tradicijo izdelave glasbil.
