Sredi 19. stoletja je bilo uživanje mesa privilegij samo nekaterih družbenih plasti. Vendar se je sloj ljudi, ki jim je postajalo meso dostopnejše, zaradi razvoja industrije hitro širil, zato je poraba mesa pričela naraščati. Prehrambni sistem, ki je temeljil predvsem na žitih, je počasi pričel nadomeščati drug, v katerem so prevladovale živalske beljakovine in maščobe. K temu sta svoje prispevala tudi medregionalni transport (železnica) ter tehnologija predelave in konzerviranja hrane. Pregrada, ki je obstajala med razkošno porabo živalskih beljakovin pri nekaterih slojih mestnega prebivalstva in pomanjkanjem le-teh pri nižjih slojih prebivalstva in na podeželju, se je počasi pričela podirati.
Seveda povsod na podeželju ni bilo enako. Obstajala je velika razlika med primestnimi kmetijami in premožnimi kmetijami v Spodnji Savinjski ter med višje ležečimi kmetijami v Zgornji Savinjski dolini, na Kozjanskem ali Pohorju. Na podeželju se je poraba mesa gibala med dvema skrajnostma: od popolne abstinence do velikanske porabe, ki je mejila že na statusno, demonstrativno porabo, značilno za plemiške dvore v prejšnjih stoletjih.
V mestih se je poraba mesa od srede 19. stoletja počasi dvigovala, pojedli pa so tudi več mesa kakor na podeželju. Ker je bila pred uveljavitvijo krompirja govedoreja veliko bolje razvita od svinjereje, je bila poraba govedine temu primerno večja. Razen tega je bil že pred izgradnjo železnice transport govedi veliko lažji od transporta prašičev. Poraba svinjine se je povečala šele v zadnjih desetletjih 19. stoletja z novim načinom vzreje in z razvojem transporta (vlak). Dvigajoča povprečna poraba mesa pa seveda ne pomeni, da je tudi vsak mestni prebivalec vsaj enkrat na dan jedel meso.
Do srede 19. stoletja so meščani jedli tudi veliko perutnine, saj je bil ocvrt piščanec kulinarični simbol bidermajerske družbe. Ko je sredi stoletja perutnina postajala vedno dražja, je piščanca na meščanskih mizah zamenjala klobasa s hrenom. Na podeželju pa perutnina kljub svoji razširjenosti ni pogosto zašla na mizo, saj so kokoši in jajca postali pomemben sestavni del kmečke trgovine.
Medtem ko so Celjani, okoličani in tudi prebivalci večjih trgov lahko meso kupovali sveže, saj so mesarji živino klali sproti ali pa so imeli za to urejene ledenice, je bila večina podeželja še vedno odvisna od tradicionalnega načina preskrbe in predelave. Klali so predvsem pozimi ter meso porabili sproti ali pa so ga predelali (dimili in sušili) za kasnejšo uporabo. Ribe, divjačino in ovčetino je počasi zamenjalo meso prašičev, ponekod na premožnejših kmetijah v Savinjski dolini pa deloma tudi govedina.
